V preteklosti so na molitev gledali predvsem kot na prizadevanje razuma, da bi izrečno mislil na Boga. Človek brez posebne Božje pomoči na tem svetu ne more doseči, da bi vedno izrečno mislil na Boga in tako popolnoma zbrano molil. Molitev je tudi in predvsem dejanje ljubezni do Boga. Boga pa ljubimo tudi takrat, kadar smo pri molitvi brez svoje krivde raztreseni.
Združenje z Bogom dosegamo tudi s svojo dejavnostjo. Stari grški filozofi so hoteli doseči združenje z Bogom z odtegnitvijo vsakemu stiku z materijo in zato z delom, z vsem spremenljivim, s telesnostjo. Tako so hoteli doseči najvišjo kontemplativno molitev. Kristjani upoštevamo, da se je Bog Sin učlovečil in prišel na našo zemljo ter jo posvetil. Svet ni ovira za združenje z Bogom. Pomembno je, da vršimo Božjo voljo, da živimo iz ljubezni do Boga in do vsakega človeka. Združenje z Bogom je poseben Božji dar tistemu, ki Boga ljubi.
Seveda se je treba prizadevati tudi za zbranost pri molitvi. Cistercijanski opat sv. Štefan Harding je bil zelo goreč za molitev in zbranost. Ko so šli redovniki od večernega branja k večerni molitvi v cerkev, je opat Štefan nekaj časa pridržal cerkvena vrata. Na vprašanje samostanskega brata, zakaj tako dela, je odgovoril: "Vsem svojim mislim, katere moram službeno imeti čez dan pri upravi samostana, pravim, naj ostanejo zunaj in naj se ne drznejo vstopiti, marveč naj počakajo do jutri, da jih po molitvi prve dnevne ure tu najdem."
Marsikdo se laže zbere, če uporablja posebne telesne drže. Študentka piše: "Spoznavam, kako pomembne so pri molitvi telesne drže in koliko mi pomagajo. Raztresenost je eden najbolj pogostnih vzrokov, da slabo molim. Toda ko moje telo zavzame določeno držo in se prepustim preprosti misli: Bog me ima rad, Bog me obdaja z vseh strani, pozna me do dna duše in moje bistvo mu ni prikrito (prim. Ps 139), takrat se umirim in molitev mi ne more biti v breme, ampak jaz sama postajam del molitve."
Dobra molitev je zelo odvisna od priprave nanjo. K tej pripravi spada najprej prizadevanje za zbranost. Kdor se hoče zbrati, se mora najprej umiriti. Preden začnemo moliti, je treba nekaj časa porabiti prav za to, da se umirimo in zberemo. Pri tem lahko ponavljamo: "Zdaj bom molil. Nobenega drugega opravila nimam, nobene druge skrbi. Tu sem, pred Bogom sem. Dobri Bog, Ti si ob meni, Ti si v meni. S Teboj se hočem pogovarjati. Pomagaj mi!"
Benediktinec Anselm Grün v knjižici Molitev in spoznavanje samega sebe piše:
"Raztresenost pri molitvi je dobro sredstvo, da spoznamo sebe ... Podobno kakor sanje odkriva nekaj tega, kar je na dnu duše, v naši podzavesti. Tudi raztresenost prihaja iz podzavesti in kaže nagnjenja našega srca. Če opazimo, da vedno znova mislimo na iste ljudi in dogodke, da se motajo v nas ista vprašanja in načrti, lahko sklepamo, kaj je v nas. Bolj ko se bomo spoznavali, bolj bo raztresenost minevala in postali bomo sposobni zbrano moliti pred Bogom."
Preobremenjenost z delom, življenje v svetu, ki je veri nasproten, mlačnost v veri, starost in bolehnost otežujejo zbranost. Lahko pa sami marsikaj naredimo, da bomo bolj zbrani.
Laže smo zbrani, če svoje misli, ki se nam najpogosteje pojavljajo, svoje skrbi in težave, povezujemo z molitvijo. Če na Boga pogosto mislimo, bomo tudi pri izrečni molitvi laže zbrani. Bolj bomo zbrani, če bomo molili s svojimi besedami, kakor če molimo po molitvenih obrazcih. Važno je, da molimo, način molitve pa si moremo sami izbirati, da nam bo ustrezal in bomo laže zbrani. Če molimo skupaj z drugimi, se jim moramo seveda prilagoditi.
Pod grehom nas veže, da dovolj pogosto vsaj nekaj molimo. Tako se bomo s pomočjo molitve laže varovali grehov. Treba je živeti v zavesti, da nam je Bog blizu, da je v nas in okrog nas, da nas ima rad in se za nas zelo zanima. K zbranosti zelo pomaga, če svojo domišljijo zaposlimo z verskimi predstavami, prizori iz Svetega pisma, če gledamo na podobo Kristusa, Device Marije, svetnikov. Kratki molitveni stavki, ki jih čez dan pogosto ponavljamo, nas v zbranosti zelo podpirajo. Čeprav imamo težave z zbranostjo, ne bomo opuščali molitve. Pomembno je, da se trudimo. Bog upošteva našo slabotnost in še posebej okoliščine, za katere nismo sami krivi.
K zbranosti nam pomaga, če napisane besede ali molitvene obrazce, ki jih znamo na pamet, izgovarjamo, kakor da bi bile naše lastne besede, molitev, ki smo jo sestavili sami. Smemo svojega duha in srce ustaviti pri posameznih besedah ali stavkih, ki nas bolj prevzamejo. Čeprav ustno molitev, npr. svetopisemski psalm, molimo naprej, je naša misel ostala pri mestu, ki nas je prevzelo. Tako nas molitev duhovno bogati.
Glede zbranosti pri molitvi je poučen naslednji zgled: Moža, ki je lahko zbrano molil, so vprašali, kako more biti kljub tolikim opravilom vedno zbran. Odgovoril je:
"Če stojim, stojim. Če hodim, hodim. Če sedim, sedim. Če jem, jem. Če govorim, govorim. Če molim, molim..."
Prekinili so ga:
"To delamo tudi mi, a kaj delaš ti razen tega?"
Ponovil je:
"Če stojim, stojim. Če hodim, hodim. Če sedim, sedim. Če jem, jem. Če govorim, govorim. Če molim, molim..."
Spet so mu rekli:
"To delamo vendar tudi mi!"
Tedaj jim je mož pojasnil:
"Ne, ni tako! Če vi molite, ste v mislih že pri svojih opravkih. Če sedite, že mislite na čas, ko boste stali. Če stojite, potem v mislih že tečete. Če tečete, ste že na cilju..."
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar