Rada bi opisala doživljanje adventnega časa in svetega večera v letih mojega otroštva (to so bila leta – 50. do 60. prejšnjega stoletja).
V družini nas je bilo osem še živečih otrok. En bratec je umrl v prvem letu svoje starosti. Poleg mame in ata sta z nami živela še stara mama in stric – atov brat, ki je ostal na domu samski. Stari ata pa je umrl že pred mojim rojstvom.
Vse naše življenje se je v glavnem odvijalo v prostoru, v kmečki hiši, ki smo ji na kratko rekli – hiša. V kotu ob vratih je bila lončena kmečka peč, na drugi strani javorjeva miza, ob njej klopi. V hiši je bila postavljena tudi mentrga, v kateri se je mesilo testo za peko kruha, potem je bila tu še kredenca, majhna lesena skrinja in pa v zimskih mesecih postelja stare mame. V hiši smo vedno obedovali, se družili, igrali, se učili, pisali domače naloge, ob večerih, zlasti v adventu pa smo molili rožni venec. Seveda smo otroci še posebno molili v dneh pred svetim Miklavžem. Te molitve pa so bile le bolj prošnje, da bi nas sveti Miklavž obiskal in prinesel darila. Zato smo pisali pisma in jih postavljali na okenske police. Škoda, da se vsaj kakšna pisma niso ohranila, je pač tako, da jih je »Miklavž« odnesel s seboj. V poznih večernih urah so mama in starejši sestri pekli piškote, stara mama pa je že mesec, dva pred tem pletla volnene nogavice in rokavice. Na Miklavžev večer nam je mama odstopila peharje, ki smo jih postavili po mizi. Seveda so bile naše prošnje in molitve uslišane, saj so bili peharji drugo jutro polni domačih dobrot – jabolk, suhih hrušk, orehov, piškotov, tudi bomboni so bili vmes, pa zvezki, svinčniki, volnene nogavice. Najmlajši smo dobili tudi kakšno igračko. Eno leto sem dobila punčko iz cunj, najmlajši brat pa lesenega konjička. Veselje je bilo nepopisno. Seveda pa sveti Miklavž ni pozabil še vseh ostalih. Mami in stari mami je prinesel volnene nogavice in bombone-melisnice, stricu in atu pa tudi volnene nogavice in kakšno suho klobaso. Zvečer smo se svetemu Miklavžu zahvalili za vse prejete darove. Poleg tega je bil ta dan za našo družino še posebno prazničen, saj je sveti Miklavž tudi zavetnik mlinarjev. Doma smo imeli mlin, ki ga je ata podedoval od svojega očeta. Mlin je bil star, velikokrat je bilo v potoku premalo vode, da bi se vrtela mlinska kolesa, ki so bila v zimskih mesecih še zamrznjena. Kljub temu so ostali na ta mlin nepozabni spomini.
V adventu je stara mama vsako jutro hodila k sveti maši –zornicam. Spominjam se, da je vedno ogrnila plet, imela je dolgo krilo, na glavi je nosila ruto, obuta je bila v usnjene visoke čevlje, ki jih je potem, ko se je vrnila iz cerkve, vedno odložila v podpeček – prostor pod pečjo.
Ves advent smo se vsak na svoj način pripravljali na praznovanje božiča. Bratje so že dosti prej nabrali mah za jaslice, ata in stric sta poskrbela za božično drevesce, mama je pripravila vse potrebno za peko potic in kruha, starejše sestre so čistile po hiši, pisali smo sorodnikom kartice z voščili za božič in novo leto, pripravljali in izdelovali smo preproste okraske za smrekico. Ob večerih je stara mama začela moliti rožni venec. Mama mi je kasneje povedala, da smo najmlajši med molitvijo zaspali, tako da nas je morala odpraviti v posteljo.
Prišel je težko pričakovani sveti večer. Med letom so bile jaslice spravljene na podstrešju v kartonskih škatlah. Ko so bratje te škatle prinesli v hišo in odprli, je bilo čutiti vonj po naftalinu. Kulise mesta Betlehem so bile iz trdega kartona in verjetno so se na ta način, s to zaščito, ohranile za več let. Jaslice so dobile svoje mesto v »bohkovem kotu«, ki je bil tudi sicer najlepši okras hiše, z lepima podobama Jezusovega in Marijinega Srca na vsaki strani.
Ko se je v jaslice naselila sveta Družina, sta ata in mama pripravila vse potrebno za obred kropljenja, blagoslavljanja. Najprej smo se ustavili ob jaslicah, potem pa smo odšli še v vse ostale prostore hiše. Zunaj smo »požegnali« tudi živino. V hlevu sta bili dve kravi, nekaj ovac, kokoši, v posebnem prostoru še pujski.
Po blagoslovu smo se usedli k božični večerji – to pa je bila potica, kruh, bela kava in čaj. Vsa hiša je dišala po dračju, smrečju, po mahu, potici, po kadilu. Otroci smo potem zlezli na toplo peč, od koder smo v polmraku zrli k jaslicam, kjer je v hlevcu brlela majhna lučka. Ko so se oglasili zvonovi z zvonika domače cerkve, so odrasli odšli k polnočnici, otroci in stara mama pa smo že pred tem pospali v blaženem miru.
Takratni sveti večeri so bili v naših dojemanjih, rojstva Božjega Deteta, resnično sveti. Vedno se zahvaljujem našim pokojnim staršem in starim staršem, ki so nam z neomajno vero in ljubeznijo dali doživeti lepoto adventa, svetega večera, vseh praznikov božiča. Obenem pa so nam položili v srce realnost tuzemeljskega bivanja – rojstva in smrti. V nekem letu mojega odraščanja smo prav na sveti večer pospremili k večnemu počitku našo staro mamo.
Ana Jerman
Ni komentarjev:
Objavite komentar