Praznik Marijine maše luči

Od srede petega stoletja je na drugi februar izpričana procesija luči. Blagoslavljanje sveč je imelo vedno večji pomen. Rimsko-frankovske liturgične knjige iz devetega in desetega stoletja govorijo o porazdelitvi in blagoslovu sveč. Pravi blagoslov sveč je dokazan šele v desetem stoletju, v Rimu celo šele v dvanajstem stoletju. Tem blagoslovljenim svečam je ljudstvo pripisovalo vedno bolj učinkovite moči proti zlu in je pričakovalo od njih pomoč v vseh zadevah in stiskah (na primer pri nevihtah, pri epidemijah,v smrtni uri). Zaradi blagoslavljanja sveč ter zaradi slavja luči je dobil praznik drugega februarja od desetega stoletja tudi ime „Marijina maša luči“, ki so ga potem prevzeli tudi drugi jeziki. Tudi tematika luči ima svojo oporno točko v prazničnem evangeliju, kajti starček Simeon opeva na svojih rokah držečega otroka Jezusa kot „luč v razsvetljenje poganom in v slavo Izraela, svojega ljudstva“ (Lk 2,32). Ravno to besedilo so drugega februarja peli pri procesiji: „Lumen ad revelationem gentium ...“

Imena praznika nam spregovorijo nekaj o vsebini in smislu praznika drugega februarja: praznik Jezusovega darovanja v templju, praznik Jezusovega srečanja s starčkom Simeonom in prerokinjo Ano, praznik Marijinega očiščevanja, Marijina maša luči. V zahodno-sirski liturgiji so imenovali praznik tudi „Gospodov prihod v tempelj“ (prim. berilo Mal 3,1–4) in „praznik svetega Simeona“.