Magda je v pismu potožila: Stara sem devetindvajset let. Imam otroke in moža, s katerim se nikakor ne razumeva. Z njim se ne da nikoli odkrito pogovarjati. Vedno nekaj prikriva in taji. Hodi naokoli z drugimi ženskami. Domov se večkrat vrača pijan in nasilen. Vse mora biti po njegovem. Če ne gre zlepa, pa zgrda. Nikdar ne pove, kam gre in kdaj se vrne. Če ga kaj vprašam, mi vedno odgovori: »Kaj te briga!« S takim človekom je zelo težko živeti in vendar živim z njim že devet let.
Lahko se vživimo v Magdo in njeno trpljenje. Nobene rešitve ne vidi. Trpljenje povzroča moževa zloba. Kje naj išče rešitve? V ločitvi? V enakem ravnanju kakor mož? V potrpljenju in darovanju za otroke? V veri v Boga in v sprejetju križa, kakršen je?
Magda mora svojemu nevzdržnemu položaju odkriti smisel. Nekaj pozitivnega. Nekaj, za kar je vredno živeti in trpeti. To so otroci. To je vera v Boga. To je oklenitev Tistega, ki je rekel: »Če hoče kdo priti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa svoje življenje izgubi zaradi mene, ga bo rešil. Kaj pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali si škodo naredi?« (Lk 9,23–25).
Sv. Pavel se zaveda, da s svojim trpljenjem sodeluje s Kristusom pri odreševanju ljudi (prim. Kol 1,24). To ne pomeni, da Kristusovo trpljenje ni dovolj za naše odrešenje. On hoče, da smo njegovi sodelavci.
Jezus vabi Magdo, naj v svojem težkem položaju hodi za njim. Odpove naj se iskanju svoje osebne sreče, reševanju samo svojega življenja. Pripravljena naj bo izgubiti svojo zemeljsko srečo. Vsak dan znova naj reče svoj dá križu: »Prav ta križ sprejemam – svojega moža, kakršen je. V njem gledam zapuščenega, razbičanega in okrvavljenega Jezusa, ki ga je treba še posebej ljubiti.«
Na začetku bo to zelo težko. To objemanje križa je možno le v moči Tistega, ki je križ objel prvi. Kmalu bo križ lažji, znosnejši, manj robat. Spoznavala bo, kako sreča raste iz odpovedi, iz tesne povezanosti s Kristusom, obloženim s križem in pribitim na križ.
Zakaj nekdo lahko povzroča takšno trpljenje, kakor ga Magdi povzroča njen mož? Odgovor je v ljubezni in svobodi. Človek je ustvarjen za ljubezen. Ljubezni pa ni, kjer ni svobode. Prisila ni ljubezen. Izmed vseh zemeljskih bitij je Bog samo človeka ustvaril svobodnega. Človek ne bi bil človek, če ne bi bil svoboden. Le človek lahko Bogu v svojem imenu in v imenu vsega stvarstva svobodno vrača ljubezen za ljubezen. Tako naj bi se tudi Magdin mož svobodno odločil za ljubezen do Boga in do svoje žene. Prek svoje žene naj bi izkazoval ljubezen tudi Bogu. Kjer je svoboda, je tudi odgovornost. Magdin mož je tu odpovedal in s tem svoji ženi povzročil veliko trpljenja.
Svoboda daje človeku možnost, da reče Bogu né, da greši. Največ zla in trpljenja je na svetu zaradi greha. Greh ne škoduje Bogu, temveč človeku. Še posebej velja to za grehe zoper ljubezen do bližnjega. Koliko gorja povzročajo vojne! Kakšne bolečine doživljajo ljudje zaradi sovraštva!
Veliko trpljenja na svetu je zaradi nepopolnosti sveta in človeka, ki je iz telesa in duha. Zaradi neurejenosti v človeku, napetosti, razočaranj, prevelike občutljivosti, različnih bolezni …
Marsikateremu trpljenju se ni mogoče izogniti. Človeško življenje teče skozi preizkušnje in trpljenje.
Pri uri bogoslužnega branja pogosto molimo: »Sedemdeset let je doba našega življenja, osemdeset, če smo krepki. Največ izmed njih je polnih truda in bolečine, hitro minevajo in mi izginemo« (Ps 89).
Romarji so bili obloženi s težkimi križi. Vsi so hoteli priti na cilj – v nebesa. Čeprav so bili zelo utrujeni, so vztrajali. Le eden si je hotel breme olajšati, zato je svoj križ skrajšal. Po dolgem in napornem romanju so prišli do prepada, ki jih je ločil od cilja. V deželo, ki je obljubljala večno veselje in Božjo bližino, ni bilo nobenega mostu. Zato so romarji položili čez prepad vsak svoj dolgi križ. Križi so bili ravno prav dolgi, le tisti križ, ki ga je romar odžagal, da bi bil lažji, je bil prekratek. Zato romar ni mogel v nebesa.
Katekizem katoliške Cerkve uči: Nihče ne ubeži izkustvu trpljenja, raznovrstnega zla v naravi – zla, ki se kaže kot povezano z lastnimi mejami stvari – in predvsem vprašanja moralnega zla. Od kod prihaja zlo? … Razodetje Božje ljubezni v Kristusu je razkrilo hkrati prostranost zla in tudi preobilje milosti. Vprašanju o izvoru zla se moramo torej približati tako, da upiramo pogled vere v njega, ki je edini zmagovalec zla (št. 385).
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar