Iz Rima se je praznik v osmem ali devetem stoletju razširil v galsko-frankovski prostor, pri čemer se je začetni Kristusov praznik vedno bolj razvil v Marijin praznik, v „praznik Marijinega očiščevanja“. Ta edini vidik je utemeljen tudi v prazničnem evangeliju, z izrecnim namigom v odlomku iz Lukovega evangelija (Lk 2,22.24) na starozavezni predpis, po katerem se je morala ženska, ki je štirideset dni po rojstvu otroka veljala za obredno „nečisto“, očiščevati, v tem ko je prinesla duhovniku enoletno jagnje za žgalno daritev in mladega goloba ali grlico za daritev za greh. Revni ljudje – kakor Marija in Jožef – so smeli namesto jagnjeta darovati dve grlici ali dva mlada goloba (prim. 3 Mz 12,2–4.6–8). Datum praznika na drugi februar, ravno štirideseti dan po božiču, je torej določen po tem judovskem običaju. Po Lk 2,23 so Jezusovi starši izpolnili pri tempeljskem hodniku v Jeruzalemu še drug judovski predpis, namreč, da naj bo vsak moški prvorojenec posvečen Gospodu in zaradi tega „odkupljen“ (prim. 2 Mz 13,1-2.13-16). Vse do zadnje liturgične reforme smo v rimski liturgiji drugi februar praznovali kot Marijin praznik in ga imenovali praznik Marijinega očiščevanja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar