Čez poletje je ob cesti zrasla krasna nova hiša z oranžno fasado, srebrnimi balkoni in slapovi cvetja na oknih. Jesen je odnesla rože, sneg pa je zakril bohotne balkone. Toda že mesec dni pred novoletnimi prazniki je hiša doživela pravi festival svetlobe.Vsi zidovi so bili oviti v raznobarvne zavese luči, ki so migetale, se prižigale in ugašale, skratka hotele pritegniti pozornost na vsak način. Potem pa je prišel Sveti večer. V križišču na drugi strani ceste stoji že stoletje lesen križ v spomin na kdo ve kateri žalostni dogodek. Otroci iz soseščine so prinesli k njemu betlehemsko lučko. Vsakdo, ki je šel mimo, ji je za nekaj trenutkov naklonil svoje misli in se spomnil, da se je to noč rodil Jezus. Bilo je, kakor da ni kričeče fasade na drugi strani. Drobna lučka iz Betlehema ji je ukradla vso pozornost in zatemnila ves njen blišč.
Marija – zavetnica smučarjev
Smučišče Folgaria nad Trentom je dobro znano ljubiteljem belih strmin. Toda ali vemo, da je v tem kraju tudi svetišče Milostne matere - Madonna delle Gracie? Laiški brat Pietro iz samostana v Trevisu, ki je bil doma v teh krajih, je imel namreč videnje. V njem mu je Marija naročila, naj ji na posesti svojih staršev postavi cerkev. Cerkev je bila zgrajene leta 1588, v naslednjih stoletjih so jo povečali in polepšali ter ji prizidali zvonik. V tem predelu Italije je praznik Milostne Marije povezan s praznikom Marijinega rojstva, zato ga slavijo 8. septembra. Tedaj nosijo v procesiji starodavni Marijin kip iz terakote, ki mu pripisujejo več čudežnih uslišanj. Kip nosijo učitelji smučanja. Dne 7. januarja 1955 je namreč papež Pij XII. razglasil Marijo iz Folgarie za zavetnico italijanskih smučarjev. Cerkev stoji na višini1230 metrov, odprta je vse dni in jo smučarji radi obiskujejo. Slovenski smučarji se tako, kakor naši planinci, priporočajo Mariji Snežni, ki so ji postavili kapelico na Kredarici.
Ženske z Vrhovega I. Babica
»Čas od božiča do sv. Treh kraljev je bil en sam praznik: maše, obiski in praznični kruh. Mati so za božič vedno spekli poprtnik – velikanski z mlekom umešan kolač – in po njem v krogu razvrstili tičice iz testa. V kljun so jim dali trakove iz raznobarvnega papirja. Za vsakega vnuka je bila ena. Poprtnik je bil najlepši hleb božične peke. Tri svete večere so ga prinašali v hišo na mizo, kjer so ga pokropili z blagoslovljeno vodo in hkrati odmolili rožni venec. Na dan sv. Treh kraljev ga je oče slovesno razdelil. Vsak od otrok je dobil svoj kos, tičice pa smo postavili na mizo lepo v vrsto in mati so jim rekli: No, zdaj pa zapojte! Imeli smo občutek, da pojejo: 'Pridi, pridi, Bogec, k nam.' In bili smo srečni.«
Tako je mama včasih pripovedovala o svojem otroštvu. Mi smo za praznike naredili jaslice in božično drevesce, a tiste sreče, ki je mami sijala iz oči ob spominih, si nismo znali pričarati. Sprašujem se ali je bilo pred sto leti življenje res toliko lepše ali ga je delala tako lepega časovna oddaljenost in način, kako je mama to pripovedovala.
Družina je bila številna: deset otrok, starša, pa ded, hlapec, dekla in ljudje, ki so občasno pomagali pri delu. Jedli so v sobi za veliko mizo zbito iz širokih desk, med katerimi so bile za prst široke špranje. Toda za vse ni bilo prostora pri mizi. Za najmanjše otroke je mama postavila kozico, v kateri je bila navadno kaša, kar na tla. Nakupčkali so se okoli posode in hiteli zajemati. Nazadnje so še postrgali dno, če se je kaj kaše prijelo in morda celo malce prismodilo. To je bilo najboljše. Tudi kakšen psiček je prišel in polizal, če so otroci kaj raztresli. Pa so zrasli in odšli v svet.
Rada bi se z mamo vrnila v tiste čase in spremljala usode žensk, ki so nekoč hodile po poteh in stezah naše vasi, v potu svojega obraza globoko sklonjene pulile osat po naših njivah, se kregale zaradi otrok in kokoši ter nazadnje svoje težave izročale Devici Mariji, ki je bdela nad njimi v cerkvici na hribu. Vse so verjele, da bodo nekoč prišle v nebesa. Marsikateri greh je težil njihove duše, a iskreno so se kesale in zvesto molile v prepričanju, da jih bo Marija vzela k sebi. Tam v večnosti pa bo nekako tako, kakor je v domači vasi ob žegnanju. Šle bodo k maši pražnje oblečene in se potem sprehajale okoli cerkve ter ponujale polne jerbase štrukljev. In tako dan za dnem.
Moja babica je bila gospodinja na premožni kmetiji z veliko odgovornosti, a imela je deklo, ki je pomagala v hiši, in dninarice, ki so delale na polju. Moja mati je bila žena obrtnika. Imela je le malo njiv in malo živine v hlevu, a za vse je bila sama in življenje ji nikakor ni bilo lažje kot njeni materi. Pa jaz? Služba, otroci, bolna starša, vrt in tisoč obveznosti, ki jih prinaša vsak dan zaposlene sodobne ženske, ki ji je odprt ves svet. Vedno obložena z dvema polnima nakupovalnima vrečkama sem lovila vsako minuto, da bi jo čim bolj izkoristila. Kadar sem v najbolj dejavnem obdobju svojega življenja razmišljala o smrti, sem se srečala z njo na cesti, ki teče mimo železniške postaje. Desetletja sem se, hiteč v službo, dobesedno poganjala med avtomobile, kajti tiste minute, ko je neusmiljeno vladala na semaforju rdeča luč, so se mi zdele zelo dragocene. Devica Marija z Vrhovega je očitno želela, da se vrnem in je bdela nad menoj. Vzdržala sem, kakor so vzdržale druge Vrhovčanke, o katerih usodah bi rada govorila.
Včasih je bilo jedro vasi vrhu hriba nanizano okoli cerkve in se potem pomikalo v dolino. Takoj po vojni se je začelo novo štetje hiš na spodnjem koncu in se vzpelo v hrib. Zdaj je začetek vasi prestavljen na sever, kjer rastejo vedno nove in nove hiše. Vendar se mi zdi prav, da začnem pripoved z ženskami, ki so živele na starih domačijah pod cerkvijo. Pravzaprav sem že začela na babičinem domu.
Že dolgo se več ne dviga dim iz njenega zapuščenega doma, ostal pa mi je spomin na njen veliki kolač, ki je simboliziral rodbino in je združeval družino. Njeni otroci so se raztepli na vse strani in njeni pravnuki se ne poznamo med seboj. Kaj se je zgodilo z našimi družinami?
Valerija Ravbar
Ni komentarjev:
Objavite komentar