V vsakem času je bila zelo hvalevredna in neodtujljiva navada katoliškega ljudstva, da se je ob negotovih in nevarnih dogodkih zatekalo pod plašč Marijine materinske dobrote. To potrjuje najtrdnejše upanje, celo popolno zaupanje, ki ga je katoliška Cerkev po pravici gojila do Matere Božje.
Goreča in zaupna pobožnost do vzvišene nebeške Kraljice se še jasneje pokaže, ko se ob nasilnosti vsesplošno razširjenih zmot ali močnem propadanju navad oziroma ob napadih mogočnih sovražnikov dozdeva, da je v nevarnosti vsa vojskujoča se Božja Cerkev.
Stare in nove spomine in svete sijaje Cerkve oživljajo javne in zasebne molitve ter obljube, ki se dvigajo k veliki Materi Božji, kakor tudi pomoč, mir in spokojnost, ki jih Bog podeljuje na njeno priprošnjo. Od tod izvirajo vsa odlična poimenovanja, s katerimi so jo katoliški narodi pozdravljali kot Pomoč kristjanov, Pomočnico, Tolažnico, Razsodnico v vojnah, Zmagovalko, Prinašalko miru.
Med naštetimi poimenovanji hočem na prvem mestu izpostaviti slovesen naziv Kraljica rožnega venca, s katerim so bile za vso večnost povzdignjene njene največje dobrote do celotnega krščanskega ljudstva.
Papež Leon XIII.
Okrožnica Supremi apostolatus o svetem rožnem vencu
Vatican.va
Ni komentarjev:
Objavite komentar