V cerkvi nismo bili dolgo. Mirno smo odšli in pot nadaljevali peš. Nevski prospekt je zmeraj živahen. Veliko je prometa in tudi ljudi je tam vedno dovolj. Posebej turisti se počasi sprehajajo in ogledujejo mesto. Na ulicah je polno ljudi, ki ponujajo vse mogoče spominke, tudi sladoled in razne druge slaščice. Celo ulični umetniki se trudijo, da bi tam zaslužili kakšen rubelj. Videli smo celo neke vrste gledališče na ulici. Na tleh so imeli položene trakove. Znotraj trakov je bil »njihov oder« in tam so igrali razne prizore. Da ne govorim o raznih glasbenih skupinah, ki godejo vsaka na svojem vogalu. Noben ne pozabi nastaviti klobuka ali škatle, da bi vanjo padel kakšen rubelj. Najbrž se jim že splača peti tam na ulici. Če ne bi nič dobili, bi najbrž ne peli na ulicah.
Na ploščadi pred Ermitažem je bilo polno ljudi. Tudi avtomobilov je bilo veliko. Kolikor sem lahko razumel, so imeli gasilci neke vrste slavje. Veliko jih je bilo v uniformah, ki so bile zelo pisane. Ne tako kot pri nas, ko so vedno temno modre. Bili so v rdečih, redeče črnih … Na oblekah je bilo polno raznih zlatih vrvic in našitkov. Posebej mično so bila urejena dekleta, ki so bila v gasilskih vrstah. Nekatere so imele na glavah lepe cilindre z ruskim grbom na njih.
Ker nismo imeli veliko časa, sem skušal samo mimogrede narediti kakšen posnetek. Bolj blizu pa nisem hodil.
Pot nas je vodila mimo Ermitaža do Velike Neve. Ob Nevi smo šli še kakšnih sto metrov do neke vrste obalnega priveza. Tam so ljudje vstopali na ladje in izstopali iz njih. Vozile so v različne smeri. Vkrcali smo se na dokaj moderno ladjo. Mogoče je bilo na njej prostora za en velik avtobus. Zapeljala nas je v Finski zaliv. To je zaliv pred Sankt Peterburgom. V njem je večina sladke vode, saj je Neva dosti pripelje. Sredi zaliva je otok, ki se imenuje Kronštadt. To je bila dolge čase zelo pomembna obrambna točka, saj so iz nje nadzirali ves promet v Finski zaliv in v izliv Neve. Danes je otok povezan s kopnim s cesto. Ta otok je bil bolj pomemben poleti, ko je bila Neva odmrznjena. Pozimi pa je bilo drugače. Led je običajno tako debel, da po njem lahko vozijo s konjskimi vpregami in celo s tovornjaki. Okoli tega otoka je bilo vedno živahno vojskovanje. Posebej s Švedi so se Rusi kar pogosto dajali, ker so zelo vneto silili v izliv Neve in v mesto.
Vožnja ni bila nič posebnega. Ladja je bila na neke vrste zračni blazini in je skoraj lebdela nad vodo. Ker je bilo precej slabo vreme, sem ostal kar pod streho in nisem hodil ven gledat, kako drsimo po vodi.
V kabini se je hitro znašla prodajalka dežnikov, ki nam je ponujala svojo robo. Toda zanimanja za dežnike ni bilo, čeprav vreme ni kazalo najbolje.
Pristali smo v malem pristanišču. Bilo je kar lepo urejeno. Nekoliko bolj severno se je v obrisih videl otok Kronštadt. Na prvi pogled ni bilo videti nič zanimivega. Prispeli smo namreč v Petershof. Toda že po nekaj deset metrih, se nam je razodel čudovit pogled. Mali kanal, ki je vodil izpod ne posebno visokega hriba. Silvo nam je razložil, da je bil tu neke vrste letna rezidenca ruskih carjev. Ta kraj so obogatili s številnimi vodometi, ki vsi delujejo brez motorjev. Torej na prosti pad ali samo na vodni pritisk. Ne vem, zakaj se mi je zdelo, da smo prišli na otok. Zato kar nisem mogel verjeti, da vsi vodometi delujejo na naravni pritisk vode. Toda Silvo nam je razložil, da nismo na otoku ampak samo na drugi strani Finskega zaliva.
Že čisto na začetku je bilo mogoče opaziti, da je to zelo obiskan kraj in tudi raj za fotografiranje poročnih slovesnosti. Takoj na prvem mostičku smo naleteli na poročno fotografiranje. Mislim, da je bila fotografinja, ki jih je skušala upodobiti na tipalo. Kolikor sem opazil, je bila precej nepraktična. Kar pojezilo me je, da v tako lepem okolju ne naredi boljših fotografij. Že sem hotel vzeti stvari v svoje roke, a sem raje obstal ob strani. Pa naj imajo, kakor hočejo, zakaj so pa tako nerodno fotografinjo najeli. A kljub temu sem naredil nekaj fotografij neveste. Bila je mična črnolaska in oblečena v snežno belo poročno obleko. Po glavi so se mi vrstile podobe, ki bi jih lahko naredil v tako čudovitem kraju.
Pred nami je vstala velika graščina, ki se je dvigala nad vodometi. Do nje je vodil kanal, v katerega so se stekale vode od številnih vodometov. Bili so razporejeni ob obeh straneh kanala. Ob njih pa so rasla drevesa, ki so bila oblikovana v stožce. Ti ponavljajoči se motivi na vsaki strani so navidezno podaljšali razdaljo med nami in dvorcem. Zgledal je precej bolj oddaljen kot je v resnici bil.
Po lepo urejenih poteh smo prispeli do vznožja hriba. Čudoviti park je vodil do dvorca. Vmes pa polno vodometov s pozlačenimi kipi. To so bili razni junaki iz mitov in pripovedi. Iz levjih ust so brizgali visoki curki vode, ki so v različnih lokih padali v tolmune ob kipih. Nad glavnim vodometom je bila cela vrsta kaskad, po katerih je tekla vodo. Vse skupaj je bila ena sama simfonija vodnih curkov. Običajno so padali v lepo zaobljeni v zbiralnike. Ko pa je malo zapihal veter, je te curke nekoliko iznakazil. Toda ne tako, da bi bili grdi. Postali so še bolj zanimivi. Ob takih vodometih se lahko fotografu odpre tisoč možnosti, ki jih lahko izkoristi, če jih zna.
Kadar sem dalj časa imel odprt fotoaparat, so bili curki vode precej zamazani. Voda je bila videti kakor bi prah pihal v curku. Kar nekaj časa sem se poigraval z vodo in vodometi. Z enim očesom pa sem vedno pazil na druge duhovnike, kje so, da mi ne bi ušli.
Hodili smo po parkih med mnogoterimi vodometi. Vsak je bil drugačen. Spodaj ob obali so naredili nizko poslopje, v katerem so se zadrževale žene ruskih carjev, ko so bili v tem kraju. Ves prostor okoli vodometov je zasajen z drevesi. Med njimi so bili posejani kipi, ki so jih povezovale lepe sprehajalne steze. Ja, prav lepo je bilo tukaj carjem! Dobro so se razvedrili in uživali v lepem okolju in čistem zraku.
Med drevesi sem našel vodomet, ki je predstavljal sonce. Bil je tako narejen, da se je osrednji del, ki je bil v obliki sonca vrtel. Iz robov okrogle plošče so brizgali curki in lepo ponazarjali sončne žarke. Ves osrednji del se je vrtel, tako da je bilo mogoče videti žarke tudi od strani.
Parki so bili lepo vzdrževani in zasajeni. Tu je bilo paše za oči za vse mogoče ljubitelje. Tisti, ki so jim všeč rože, so prišli na svoj račun. Ko so občudovali vseh vrst rože, ki so bile zasajene v gredicah med pušpanovimi grebeni.
Vsega, kar je mogoče videti, si nismo ogledali. Bilo je preveč vsega. Toliko da smo dobili vtis. Podali smo se po lepo urejeni poti proti vrhu. Ob lepi graščini je bil pogled še bolj razkošen. Bilo je mogoče videti ves osrednji park z vodometi od zgoraj. Ob veliki kamniti ograji je bilo toliko ljudi, da je bilo težko dobiti mesto ob ograji. Eni so imeli toliko dela s selfiji, da je bilo veselje. Posebej Kitajci so se hoteli vedno tako slikati, da je bilo v ozadju vedno tisto, kar so obiskali, videli, srečali.
Dvorec na vrhu hriba je bil čudovito prenovljen. Na posebnih panojih je bilo mogoče videti stanje dvorca ob koncu druge svetovne vojne. Bil je tako porušen, da ga je bilo komaj mogoče prepoznati. Toda potrudili so se in vse prenovili. Prav tako kot od spodaj, je bil tudi od zgoraj pogled nekoliko zavajajoč. Ker se je arhitekt poigral s perspektivo, si imel občutek, da ti pogled seže v dalje, tja do morja. V resnici pa ni bilo tako daleč. Ponavljajoči se motivi tako prevarajo človekovo oko, da imaš občutek kot da vidiš kilometer daleč. V resnici pa je samo okoli tristo metrov.
Vodometi so čudovito razgibali park, bili so kot velike svetle bakle med gredicami cvetja, ki so se vile v različnih vijugah. Barve so se menjavale in dopolnjevale. Bil je pravi mali raj. Človek bi užival, gledal in fotografiral. A treba je bilo naprej, saj je bil program še kar precej obsežen
Za dvorcem je enaka višina, zato je mogoče, da voda z višine dvorca teče navzdol iz napaja vse vodomete, ki so razporejeni ob obali, ki je nižja. Za vodo ni težav, saj je vsa pokrajina bogata. Večja in manjša jezerca so razmetana po vseh koncih. Če bi šli severno od Finskega zaliva, se pravi na nasprotno stran, bi lahko prišli v pokrajino, ki je podobna Finski. Je na tisoče jezer. Največje med njimi je Ladovsko jezero, ki je veliko skoraj tako kot cela Slovenija. Na severu jezera je mali otoček, na katerem je samostan z vsem, kar mu pripada. Imajo lepo cerkev in vse ostale prostore. Okoli samostana je dovolj zemlje, ki jo obdelujejo menihi in od nje živijo. Poleti so precej odrezani od sveta in jih je mogoče obiskati le z ladjo. Ko jezero začne zamrzovati pa so popolnoma odrezani od sveta. Ko pa jezero tako zamrzne, da se je po ledu mogoče voziti, jih spet obiščejo ljudje z sanmi in podobnimi prevoznimi sredstvi. Samostan je še vedno živ in menihi, ki v njem živijo, vsak dan opravljajo sveto bogoslužje.
Ob poti do avtobusa smo videli zelo velik avtomobil. Bili je dolg za ne vem koliko dolžin navadnega osebnega avtomobila. Najeli so ga za poroko.
Z avtobusom smo se vozili po ravni pokrajini. Kolikor sem imel občutek, smo se vozili okoli mesta, najbrž po južni obvoznici. Ustavili smo se v malem kraju, kjer so nam pripravili kosilo.
Gostilna je bila lepo urejena. Pred njo so imeli celo igrala za otroke. Kaj bomo jedli? To vprašanje me je takoj postavilo v neprijeten položaj. Sem zelo previden pri tujih jedeh in mnogo neznanih okusov mi ne ugaja. Vedno se bojim, da mi jed ne bo ugajala in jo bom moral pustiti na krožniku. Toda bolje jo je pustiti, kot pa da ti je slabo, če bi se silil z jedjo, ki ti ne ugaja.
Toda bilo je kar zanimivo. Glavna jed je bila riba, ki je bila dobro in okusno pripravljena. Kosilo ni bilo razkošno. A bilo je vsega dovolj. Tudi okusi so bili zanimivi. Ni bilo ostro začinjeno in pekoče. Blagi okusi so bili.
Pred jedjo smo molili tako, kot se za duhovnike in kristjane spodobi. Škof Andrej pa je blagoslovil hrano, ki so nam jo pripravili.
Po kosilu smo nekaj časa klepetali zunaj pred gostilno. Kmalu pa smo se spravili nazaj na avtobus, saj je začelo rahlo rositi.
p. Branko Petauer
Ni komentarjev:
Objavite komentar