Danes smo velikokrat lahko priče, kako nekateri sramotijo križ, ki je za nas kristjane znamenje odrešenja. Taki primeri so v zgodovini najbrž vedno bili, a bili so bolj redki in malokrat se je zanje zvedelo. Pri takem početju se nekateri celo izgovarjajo ali zagovarjajo, da gre pri tem za umetniško ustvarjanje. Tako sta trdila tudi moža, ki sta pred leti zažgala križ pri Strunjanu.
Toda poglejmo, zakaj je križ postal znamenje, v katerem toliko kristjanov vidi znamenje odrešenja in znamenje ljubezni Boga do ljudi. Križ do Jezusovega trpljenja in smrti ni imel posebnega simbolnega pomena. Šele Jezus je križ povzdignil v znamenje, ki se mu bo nasprotovalo, v znamenje, s katerim je zaznamovano naše življenje od rojstva do smrti.
Križ je bil v Jezusovem času samo mučilno orodje. Bil je znamenje sramote in kazni. Uporabljati so ga začeli Perzijci, da so na križu izvrševali najbolj grozne smrtne obsodbe. S križanjem so bili kaznovani tisti, ki so bili najhujši prestopniki, na primer večkratni morilci. Križanje je za obsojenca pomenilo popolno ponižanje in na nek način izločitev iz normalne človeške družbe. Smrtne obsodbe s križanjem so običajno izvrševali zunaj naselij na zapuščenih krajih. Križani obsojenec pravzaprav niti ni imel pravice do pogreba. S tem, ko so ga pribili ali privezali na križ, so rablji svoje delo dokončali. Še živega so pustili viseti na križu, da je počasi v strašnih mukah umiral. Če je imel obsojeni močan organizem, je na križu lahko umiral tudi več dni. Ko je umrl, ga nihče ni snel s križa, marveč so ga pustili, da je visel še naprej, divje živali in roparske ptice pa so počasi raznosile in požrle njegovo truplo.
Kot vidimo, je bila že sama smrt na križu zelo kruta in poniževalna. Da bi obsojenca še bolj ponižali in mu prizadeli čim več bridkosti, so ga mučili tudi pred križanjem. Za vse zagrešeno zlo so mu hoteli vsaj malo povrniti tako, da so mu povzročali trpljenje in ga sramotili ter poniževali. Velikokrat so svojci njegovih žrtev znesli nad njim svoj bes in maščevanje. Pred križanjem so lahko obsojenca tudi bičali ali ga vodili po cestah ali trgih in ga izročali v javno sramotenje. Mnoge ljudi je taka krutost spremenila v podivjana bitja, ki so se znašala nad obsojencem.
Ko so Rimljani osvajali svet, so se seznanili tudi s to kaznijo, vendar je niso sprejeli za svojo. Tako vsaj v prvih stoletjih rimske države ni bil usmrčen noben rimski državljan. Vsak rimski državljan je imel pravico, da se je branil pred sodiščem. Če pa je bil obsojen na smrt, je bil obglavljen ali kaj podobnega, nikoli pa ni bil križan.
Judovski kazenski zakonik ni poznal te strašne kazni in tudi bičanja do onemoglosti Judje niso poznali. Bičanje je bilo rimska zadeva, Judje pa so poznali samo šibanje s palico. A pri tem so bili zelo natančni. Določenih je bilo štirideset udarcev in nič več. Običajno so raje dali samo devetintrideset udarcev. Mojzes ima o tem naslednje določilo: Če je krivični zaslužil udarce, naj sodnik ukaže, da ga položijo na tla in mu vpričo njega dajo toliko udarcev, kolikor je primerno njegovi krivdi. Štirideset udarcev naj mu dajo, več ne, da ne bo tvoj brat, če bi mu dali še veliko več udarcev, onečaščen v tvojih očeh. Da so se tega zares strogo držali, nam pove sveti Pavel, ko pravi: Od Judov sem jih petkrat dobil po eno manj kot štirideset. Če pa je bil prestopek tako hud, da je storilec zaslužil smrtno kazen, so Judje to izvršili s kamenjanjem. Obsojenega so peljali ven iz mesta ali naselja ter ga posuli s kamenjem. Evangelist Luka nam je natančno zapisal, kako so kamnali Štefana. Pahnili so ga iz mesta in ga kamnali. In priče so položile svoja oblačila k nogam mladeniča, ki mu je bilo ime Savel. In kamnali so Štefana. Ta pa je molil in govoril: »Gospod Jezus, sprejmi mojega duha!« Nato je pokleknil in zaklical z močnim glasom: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« Ko je to rekel, je zaspal.
V Jezusovem času so tudi rimski vojaki koga križali, a nikoli svojih ljudi, torej rimskih državljanov. Iz vsega tega lahko vidimo, kaj je za Jezusa pomenilo križanje. Zanj je bilo križanje in smrt na križu skrajno ponižanje. Danes si to težje predstavljamo, saj smo od tega dogodka časovno oddaljeni. To je bilo v resnici tako ponižanje, da je bil obsojeni ponižan do konca, kolikor se ga je sploh dalo ponižati. Bil je v resnici izvržek ljudstva, pahnjen iz človeške družbe in kaznovan z najstrašnejšo kaznijo. Križanje Jezusa nam pokaže njegovo skrajno izničenje, kot nam lepo pravi apostol Pavel. »Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu.« Res se je v celoti izpraznil vsega Božjega dostojanstva. Izničil se je in postal pokoren ljudem, ki so ga poniževali, sramotili in križali. S tem smo ljudje vzeli Bogu njegovo dostojanstvo, ga oropali še človeške časti, obsodili kot hudodelca in križali kot najhujšega prestopnika.
Med prebiranjem evangeljskih poročil o Jezusovem trpljenju nam postane jasno, kako daleč je šel Jezus v svojem ponižanju. Pustil se je ponižati do konca: popolnoma se je izročil človeku v roke, da se je razdivjal nad njim in sam sodil Bogu.
Toda zakaj se je to zgodilo? Ali res ni bilo nobene druge poti, da bi Bog človeka odrešil? Ali je res moral tako kruto trpeti? Takšno ponižanje je bilo zagotovo primerno, ker je bil greh tako velik padec, da je človeka zelo oddaljil od Boga. Prvi greh, ki je bil upor proti Bogu, je človeka pahnil na pot greha. To je bil samo začetek greha, saj je človek vedno bolj hodil po poti greha in se vedno bolj oddaljeval od Boga. Da, bili so tudi nekateri, ki so znali prisluhniti Bogu, ki je govoril po prerokih in po govorici stvarstva. Ti so bili pravični in so spoznali, da je potrebno hoditi po poti pravičnosti in se izogibati slabega. Taki so bili odprti za Božje delovanje in so lahko sodelovali z milostmi, ki jim jih je Bog pošiljal.
Vsak greh človeka oddalji od Boga in ga hkrati onesposobi, da bi živel krepostno življenje. Greh je neke vrste bolezen, ki človeka postopoma slabi in mu jemlje moči. Če živim v grehu, se grehi potem kar množijo in mi vedno bolj jemljejo moči, da postajam vedno bolj slaboten. V resnici me grehi tudi vedno bolj oddaljujejo od Boga. Dlje časa človek živi v grehu, več milosti je potrebnih, da pride do spreobrnjenja. Zato se mora Bog globoko, globoko skloniti h grešnemu človeku, da ga spet povede na pot odrešenja. Človek je bil zares daleč od Boga, da se je Bog moral skloniti tako globoko. Vsak greh nas oropa človeškega dostojanstva, oropa pa nas tudi Božjega življenja. Zato ni nič čudnega, da se je Jezus tako zelo ponižal. Dobesedno bi lahko rekli, da nas je moral iskati zunaj človeških bivališč, ker smo tam blodili v temi greha. Bog je moral prehoditi vso razdaljo, ki jo je človek v grehu naredil proč od Boga. Bog človeka ni mogel vabiti iz greha kar na daleč, ampak se mu je moral osebno in tesno približati. Ni šlo drugače, kot da je šel tako nizko.
Boga je tako daleč k človeku vodila njegova silna ljubezen. Človeka je tako zelo ljubil, da mu nič ni bilo predaleč, ko ga je moral iskati. Nič mu ni bilo pretežko, ko je bilo treba človeka dvigniti iz greha. V tem primeru nam prilika o izgubljeni ovci zelo nazorno pove, kaj je bil Bog pripravljen narediti za človeka. Za izgubljenim je bil pripravljen tavati po puščavi in ga iskati. Našel ga je daleč, daleč, čisto onemoglega in komaj še živega. »Kdo izmed vas, ki ima sto ovc, pa izgubi eno od njih, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in gre za izgubljeno, dokler je ne najde? In ko jo najde, jo vesel zadene na rame. Ko pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim pravi: ›Veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je izgubila.‹ Povem vam: Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja.«
Križ je postal za Boga sam po sebi razumljiv. Človeka je bilo potrebno iskati tako dolgo, pa čeprav je bilo treba zanj na križu umreti. Potrebno je bilo prepotovati vse globine greha in hudobije, ki je človeka do konca izmaličila. Iz Božjega prijatelja, ustvarjenega po njegovi podobi in sličnosti, ga je greh spremenil v Bogu sovražnega. Bežal je od Boga in se skrival pred njim, v sebi pa nosil pekel trpljenja. Taval je v strašni temi greha, zato ni bilo druge izbire, kot da je Bog sam vstopil v to temo in jo prav do dna razsvetlil z lučjo vstajenja.
To čudovito Božje ponižanje pa je spremenilo vsebino križa. Križ ni več znamenje sramote in ponižanja, ampak je postal znamenje neskončne ljubezni, ki jo ima Bog do človeka. Križ človeka ne izloči več iz družbe in ga poniža. Danes človeka dviga v Božje naročje in mu odpira pot v raj. Križ je iz znamenja sramote in smrti postal znamenje vstajenja, postal je ključ do nebes. Iz vsega ponižanja, ki ga je Jezus na križu pretrpel, je nebeški Oče naredil povišanje. Zato ni čudno, če Jezus imenuje križanje kar povišanje. Zato ga je Bog povzdignil nad vse in mu podaril ime, ki je nad vsakim imenom, da se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno bitij v nebesih, na zemlji in pod zemljo in da vsak jezik izpove, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta.
Še več: križ je postal znamenje, pred katerim se bo upogibalo vsako koleno. Tudi mi bomo pred križem ponižno pripognili svoje koleno in ga počastili. Skušali ga bomo čim bolj razumeti. Vsak dan znova bomo potovali na goro Golgoto k Jezusovemu križu. Toda ne vsak dan po isti poti, vsaka pot na Kalvarijo bo drugačna, da bi se nam vsaj malo odkrila lepota in bogastvo križa, po katerem smo bili odrešeni. Ob poti na Kalvarijo se bomo lahko seznanili z vso bridkostjo, ki jo je greh naredil v našem življenju. A ko bomo stopili na Kalvarijo in vsak dan znova zagledali Jezusov križ, se nam bo pogled odprl. Spoznali bomo Njega, ki je za nas umiral na križu, spoznali bomo njegovo ljubezen. Njegov zgled nas bo navdušil, da bi mu sledili na poti križa. Skratka, skušali bomo vzljubiti križ, ker na njem vedno najdemo Jezusa. Spoznali bomo, da tudi nas samo preko križa vodi pot v odrešenje. Kot emavška učenca bomo tudi mi spoznali, da je bilo vse to potrebno. Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpel in šel v svojo slavo?
V postnem času pri molitvah in bogoslužju pojemo veliko pesmi, ki opevajo veličino križa. Mogoče danes težko razumemo, kako so mogli ljudje kaj takega napisati. Kaj so imeli v srcu, da so lahko tako zapeli? Vzemimo samo našega blaženega Antona Martina Slomška. Tudi on je znal zapeti o križu tako lepo, tako iz vsega srca in s tako ljubeznijo, da še danes pojemo njegove besede: Kraljevo znam'nje križ stoji, bandero glej vihrati. Na križu Jezus nas uči srčno se vojskovati. O sveti križ, življenja luč! O sveti križ, nebeški ključ! Ponižno te častimo, zvestobo obljubimo.
p. Branko Petauer
Ni komentarjev:
Objavite komentar