Ni natančno znano, kdaj so kristjani začeli praznovati Gospodovo rojstvo 25. decembra in kaj je bil povod za to. Kdaj se je Jezus natančno rodil, ni znano. Koledarski seznam smrtnih dni rimskih škofov in rimskih mučencev, ki ga je napisal Filokal Furi leta 354, govori o tem, da so praznik Kristusovega rojstva obhajali v rimski mestni liturgiji 25. decembra leta 336. Na Vzhodu je skoraj istočasno nastal praznik Gospodovega razglašenja (6. januar), na Zahodu pa šele po prazniku 25. decembra, medtem ko v Milanu, Galiji in Španiji še nekoliko prej.
Povod za praznovanje Gospodovega rojstva ravno na 25. december naj bi bil poganski praznik »zmagoslavnega boga sonca«, ki ga je rimski cesar Avrelij leta 274 vpeljal v čast sirskemu bogu sonca iz Emese za celotno cesarstvo. Določil je, da se ga obhaja na zimski dan sončnega obrata, to je 25. decembra. Cerkev je nato 25. december določila, da se obhaja slovesni praznik Kristusovega rojstva (božič), saj je Kristus pravi zmagoslavni Bog Sonca (Luči), ki ga nobena tema ne more premagati. Sveto pismo Stare zaveze označuje pričakovanega Odrešenika kot »Sonce pravičnosti« (Mal 3,20). Nova zaveza pa Kristusa imenuje »luč sveta« (Jn 8, 12), po Janezovem prologu pa je on kot »resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka« (1,9), prišel na svet. Tako so se kristjani lahko zmagoslavno postavili nasproti poganskim državljanom, da obhajajo praznik pravega Sonca, ki edini lahko podari svetu luč in odrešenje.
Teologi so si prizadevali, da bi izračunali datum Kristusovega rojstva. Pri tem so se naslonili na močno zasidran simbol Kristusa kot Sonca in s tem na enakonočje in oba sončna obrata. Na podlagi tega so prišli do mnenja, da je bil Janez Krstnik spočet ob jesenskem enakonočju in ob poletnem sončnem obratu rojen. Ker je bil po Lk 1,26 Kristus spočet šest mesecev po spočetju Janeza Krstnika, naj bi bil torej spočet ob spomladanskem enakonočju (25. marca) in rojen 25. decembra (devet mesecev po spočetju). Ker po rojstvu Kristusa dan postaja vedno daljši, so v tem videli osrečujoče delo Božje previdnosti. »Kdor se je vživel v miselnost kristjanov tretjega in četrtega stoletja, razume brez nadaljnjega, kako je morala simbolna moč izračunanega Kristusovega rojstnega dneva na dan zimskega sončnega obrata v navalu osvojiti srca. To ni bilo pač nič drugega kakor 'Božja roka sama! Njegov lastnoročni pečat v človeških izračunih! Kaj bi bilo lahko dano Božji previdnosti primernejšega, kakor da je bil izbran ravno ta dan, ki je tako poln simbolov! Nimam pravice trditi, da je bila ravno z zmagoslavno svetlostjo simbolike tega datuma sklenjena prava skrivnost zmagoslavne poteze božičnega praznika.« Čeprav se nam danes takšen izračun Kristusovega rojstnega dneva zdi vprašljiv, je vendar ravno ta izračun pravi povod za obhajanje praznika Kristusovega rojstva 25. decembra.
Da se je novi praznik tako hitro razširil po vsej Cerkvi in v mnogih delnih Vzhodnih Cerkvah že v četrtem stoletju, je bil vzrok tudi v tem, da se je v boju proti arijanski krivi veri postavljalo v ospredje Boga človeka, ki je prišel torej na svet ne samo kot človek, kakor je trdila arijanska kriva vera, temveč tudi kot pravi Bog.
Prvotna vsebina božičnega praznika je učlovečenje (inkarnacija) Boga človeka, njegova »pojavitev v mesu«, torej tako spočetje kakor tudi rojstvo. Zato je tudi razumljivo, da se ni mogel uveljaviti v sedmem stoletju pridruženi praznik Gospodovega oznanjenja (25. marec) kot zapovedani praznik, ki stoji istočasno v senci bližnjega velikonočnega praznika oziroma velikega tedna.
Na sam božični praznik lahko opravijo duhovniki tri svete maše, o katerih govori že sveti Gregor Veliki. Kakor nam poroča romarica Silvija, so se v Palestini proti koncu četrtega stoletja na praznik Gospodovega razglašenja zbirali k vigiliji v Betlehemu, v cerkvi Jezusovega rojstva. Vigilija se je končala z mašo. Na praznik dopoldne pa so obhajali mašo v Konstantinovi baziliki v Jeruzalemu. Ta običaj je rimska Cerkev sprejela za božični praznik. Tako so v rimski baziliki pri Mariji Veliki, ki jo je dal zgraditi papež Liberij (352–366), proti koncu četrtega stoletja zgradili kapelo Gospodovega rojstva, podobno betlehemski votlini. Tu hranijo še danes kose lesa, ki je verjetno od Gospodovih jaslic. Gre za baziliko, ki jo je papež Sikst III. (432–440) po efeškem koncilu ponovno pozidal v čast Bogorodici, ki pa se od šestega stoletja navadno imenuje Santa Maria ad praesepe. V tej kapeli, podobni betlehemski votlini, so na božično noč obhajali vigilijo z mašo. Dopoldne, na praznik, je bila maša pri svetem Petru. V šestem stoletju, verjetno v času papeža Janeza III. (561–574), ko je bila cerkev svete Anastazije pod Palatinom dvorna cerkev bizantinskih cesarskih namestnikov (med letoma 555 in 568), se je sprevod na poti k svetemu Petru ustavil pri cerkvi svete Anastazije in je bila tu ob zori druga sveta maša.
Verjetno so v dvanajstem stoletju izbrali baziliko Marije Velike za slovesno mašo na božični praznik dopoldne namesto bazilike svetega Petra. To so storili verjetno zaradi prevelike oddaljenosti od cerkve svete Anastazije do bazilike svetega Petra. Od takrat je prva in tretja slovesna božična sveta maša pri Mariji Veliki.
Po sedanji navadi je prva sveta maša o polnoči, ker se je Kristus rodil ponoči, kakor verujemo (po Lk 2,1–14: o povelju cesarja Avgusta), druga ob zori, ker so ob tem času prišli počastit Božje Dete pastirji (Lk 2,15–20: o pastirjih), tretja sveta maša podnevi (Jn 1,1,14: »v začetku je bila Beseda«).
Za božič se postavlja v cerkvah in krščanskih hišah jaslice. Pobožni preprosti ljudje so začeli skrivnosti božične noči obhajati tudi z uprizoritvijo iger. Te igre so združili v cerkvah z bogoslužjem. To je začetek postavljanja jaslic. Sveti Bonaventura pripoveduje o svetem Frančišku Asiškem, kako je tri leta pred svojo smrtjo (leta 1223) v gozdu pri Greccio na božično noč napravil jaslice. Velika množica se je zbrala z baklami v gozdu in vso noč pela svete pesmi. Sveti Frančišek je kot diakon stregel pri maši in ves ganjen in poln svetega veselja pridigal o skrivnosti učlovečenja.
V trinajstem stoletju je nastala navada, da so ljudje v božičnem času hodili okrog v velikih sijajnih sprevodih in v živih podobah predstavljali sveto Družino in svete Tri kralje. Na ta običaj nas spominjajo še vedno koledniki, ki pa so ga v sedemnajstem stoletju popolnoma opustili. Namesto živih oseb, ki so nastopale v teh duhovnih igrah, so pozneje razpostavljali okrog jaslic iz lesa izrezljane podobe. Najlepše jaslice so iz osemnajstega stoletja. Posebno velike jaslice postavljajo danes v Italiji, na primer v Rimu v cerkvi Ara Coeli na Kapitolu. V božični osmini prihajajo otroci in v čast svetemu Bambinu, Božjemu Detetu, deklamirajo božične pesmice.
Proti koncu osemnajstega stoletja so začeli postavljati božično drevesce. Sedaj drevesce ne postavljajo samo po krščanskih hišah, ampak tudi pri Judih in pri nevernih. Božično drevesce simbolizira nadnaravno življenje, ki ga je Adam zapravil, Kristus pa nam ga je zopet pridobil s svojo lastno krvjo, ko je umrl na križu in s svojim vstajenjem ter odhodom k Očetu v nebeško slavo.
br. Matevž Pucelj
Ni komentarjev:
Objavite komentar