Takšna upodobitev po Besedi duhovno poroči dušo z Besedo, kateri je podobna po naravi, a se napravi podobno po volji, ko ljubi, kakor je sama ljubljena. Če je njena ljubezen popolna, se je duhovno poročila. Kaj je bolj prijetno kakor takšna skladnost ? Kaj je bolj zaželeno kakor takšna ljubezen, ob kateri se duša, ki ni več zadovoljna s človeškim učenjem, sama od sebe zaupno obrne k Besedi, pri Besedi zvesto vztraja, Besedo po domače sprašuje in pri njej išče nasvete v vseh zadevah; in kolikor more dojeti s svojim razumom, tako drzno je tudi njeno hrepenenje. To je zares duhovna in sveta zakonska pogodba. Toda premalo sem rekel pogodba; to je objem. To je pravi objem, kjer dva isto hočeta in isto nočeta, kar iz dveh napravlja enega duha. Ne bojmo se, da se bo zaradi neenakosti oseb v čem kalilo soglasje dveh src, saj ljubezen ne pozna boječe spoštljivosti.
Beseda ljubezen prihaja od ljubiti, ne od častiti. Časti tisi, ki pred kom drgeta, ki otrplo strmi v koga, kdor se boji, kdor koga občuduje; vsega tega ljubeče srce ne pozna. Ljubezen ima sama v sebi preobilje; kjer se pojavi, pritegne vase vsa druga čustva in si jih podvrže. Zato ljubi, kar ljubi, za drugo pa se ne meni.
Tisti, kogar po pravici častimo, po pravici ob njem strmimo in ga občudujemo, ima vendar rajši, da ga ljubimo.
Ženin in nevesta sta takšna. Med njima ni potrebna druga povezanost in vez, razen medsebojne ljubezni.
Ta vez je močnejša kakor najtesnejša naravna vez, na primer povezanost staršev z otroki. Saj je končno rečeno: » Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi » (Mt 19,5). Vidite, to čustvo med poročenimi je močnejše od vseh drugih čustev, celo samo od sebe.
Sedaj pa dodajte, da ta Ženin ne le ljubi, marveč je ljubezen sama. Ali je on čast? Nekateri bodo to zatrjevali, jaz pa nisem nič takega bral. Bral sem, da je Bog ljubezen (1 Jn 4,16), ne pa da je čast. Bog torej pričakuje, da se ga kot Gospoda bojimo, da ga kot Očeta častimo in kot Ženina ljubimo. Katero teh čustev je višje, katero odličnejše? Seveda ljubezen. Brez ljubezni sledi strahu kazen, časti pa ne sledi naklonjenost. Strah je suženjski, dokler ga ne osvobodi ljubezen. In čast, ki ne prihaja iz ljubezni, ni čast, ampak prilizovanje.
Sveti Pavel je zapisal: » Edinemu Bogu čast in slava » (1 Tim 1,17) ; toda Bog ne bo sprejel ne naše časti, ne slave, če jima ne dodamo medu ljubezni. Ljubezen zadošča sama po sebi, ugaja sama po sebi in zaradi sebe.
Sama sebi je zasluženje, sama sebi plačilo. Razen sebe ljubezen ne išče drugega razloga, ne drugega sadu: njen sad je, da izkuša ljubezen. Ljubim, ker ljubim; ljubim, da ljubim. Velika stvar je ljubezen, vendar le, če teče nazaj k svojemu počelu, se vrača k izviru, se izliva nazaj v svoj studenec in stalno zajema, od koder nenehno priteka. Izmed vseh dušnih vzgibov, občutkov in čustev je ljubezen edina, ki z njo stvar more odgovarjati svojemu Stvarniku, čeprav ne po enakosti, pač pa se mu more oddolžiti po podobnosti. Na primer, če se Bog jezi name, ali se bom jaz podobno jezil nanj? Seveda ne, ampak se bom bal, bom trpel in prosil. Enako, če mi Bog očita, ne bom njemu nazaj očital, marveč si bom prizadeval, da se mu opravičim. In če me sodi, ne bom jaz sodil njega, ampak ga bom kot Boga častil. In če me rešuje, ne zahteva, da jaz njega rešim; saj vendar on, ki vse rešuje, ne potrebuje, da ga kdo reši. Ko on vlada, moram jaz služiti, ko ukazuje, moram ubogati, ne pa od Gospoda zahtevati pokorščino ali predanost. Sedaj vidite, kako je glede ljubezni vse drugače. Zakaj, ko Bog ljubi, noče nič drugega, kakor da mu ljubezen vračamo; saj ne ljubi iz nobenega drugega namena, kakor da bi bil ljubljen; ve namreč, da prav ljubezen osrečuje tiste, ki se ljubijo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar