Naša
posvetitev JMS nas vodi k svetosti. Kot člani Združenja posvečenih JMS smo
na najboljši poti za osebno posvetitev in posvetitev kot skupnost, kot
združenje. Izhodišče tega je zmeraj vera v Jezusovo in Marijino ljubezen do
nas, kar simbolizira podoba srca. Tu se vse začne. Čimbolj človek doživi, da ga
Jezus in Marija ljubita, tem bolj je sposoben to ljubezen vračati. V moči te
njune ljubezni je zmožen ljubiti vse ljudi. Tako so delali fatimski pastirčki,
ki so Božjo in Marijino ljubezen globoko doživeli. Zato so se lahko žrtvovali v
dolgih molitvah in odpovedih za vse ljudi, posebej za najpotrebnejše velike
grešnike. To prizadevanje izraža fatimska molitev po vsaki desetki rožnega
venca: » … privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste, ki so najbolj potrebne
tvojega usmiljenja«. Reševanje Bogu odtujenega človeštva za nebesa je tudi naše
poslanstvo. Ob tem se tudi sami posvečujemo. Ko smo se v posvetitveni molitvi
izročili obema Srcema, smo se jima dali na razpolago. Onadva računata z nami.
Po nas lahko delata velike reči. Ni dovolj, da se enkrat posvetimo, tudi ni
dovolj, da večkrat zmolimo posvetitveno molitev. Treba je posvetitev živeti! Po
Mariji smo izročeni Jezusu, po Mariji izročamo Jezusu vse človeštvo! Tako bosta
onadva lahko nas same posvečevala in po nas posvečevala naše sestre in brate.
Zato je premalo, če rečemo da je življenje iz posvetitve ena od pobožnosti. To
je način našega življenja! Posvetitev živimo tam, kamor nas je Bog postavil, v
svojem običajnem poslanstvu. Mati je mati, kdor je oče, je oče, duhovnik je
duhovnik, kdor je v službi, je v službi. Toda način, kako smo vse to, kako to
poslanstvo izvršujemo, je drugačen. Če posvetitev res živimo, živimo iz
ljubezni, ki jo prejemamo od Jezusa po Mariji. Vse naše delovanje dobi višjo
vrednost. To ni naša zasluga, to je dar Najsvetejših Src.
Naš
apostolat je marijanski. Tudi naša revija V Materini šoli je marijanska. Po
Mariji k Jezusu! Sv. Ludvik Grignion Montfortski je zapisal: »Če rečemo Marija,
ona reče Bog.« Nič ne ostane pri Mariji. Ona vse izroča Bogu. Don Bosko je ob
posebnih nalogah povabil Marijo Pomočnico: »Marija, zdaj pa začniva!« Vedno je
imel uspeh. To bi lahko bilo tudi naše geslo, npr. geslo za duhovnike, preden
mašujejo, spovedujejo, poučujejo otroke, obiskujejo bolnike. Svetniki in vsi
novejši papeži so zelo marijanski. Preden gre papež Frančišek na mednarodna
romanja ali se z njih vrača, gre najprej k Mariji. Ko pride v kakšno deželo,
vedno obišče Marijina svetišča. Papeži so vneti molivci rožnega venca, celo več
na dan! Lahko bi rekli, da je Marija najboljša »metoda« nove evangelizacije. Če
bi to slovenski duhovniki doumeli in živeli, bi se marsikaj spremenilo na
bolje. Fatimski pastirčki so naš kažipot. Marija jih je vzgojila za velike
apostole. S svojim življenjem kakor svetilniki svetijo tudi nam.
Pripadamo
Združenju posvečenih JMS. Ko smo se posvetili JMS, smo se pravzaprav
posvetili Jezusu na križu, kajti tu se je ljubezen njegovega prebodenega Srca
do nas najbolj razodela. Posvetili smo se tudi Jezusovi in naši Materi Mariji,
ki stoji pod križem in daruje svojega Sina za nas. Na Kalvariji najlaže spoznamo
globino ljubezni njenega brezmadežnega srca, ki ga je presunil meč bolečin.
Jezusov križ ima dve razsežnosti: vertikalo in horizontalo. Vertikala nas
povezuje z Jezusovim in Marijinim Srcem, horizontala pa nas povezuje med seboj.
Združeni smo z vsemi člani, ki so se posvetili obema Srcema in hočejo Združenju
zavestno pripadati. V prvo združenje so spadali trije fatimski pastirčki. Niso
bili povezani samo z Marijo in Bogom, ampak tudi med seboj. Ta zavest, da
živimo in delamo skupaj, je zelo pomembna. Zato je potrebno tudi medsebojno
druženje. Ne samo: jaz – Bog, ampak tudi: jaz – mi! Zato je treba vsaj
nekajkrat letno priti skupaj, moliti in delati skupaj, tudi v manjših skupinah.
Skupne seje, duhovne obnove, duhovne vaje, mednarodna romanja – vse to nas
povezuje ne le z Bogom, ampak tudi med seboj. Tako imamo vertikalo in
horizontalo. Če ju združimo, nastane križ. S križa izvira rešitev za človeštvo!
Če objamemo vsakdanje križe, prispevamo k rešitvi človeštva. Tako so delali
fatimski pastirčki, ki so odpovedi celo iskali. To je naš prispevek h končni zmagi Marijinega in Jezusovega Srca. Jezus
nam zagotavlja, da peklenska vrata Cerkve ne bodo premagala, kajti on bo z nami
vse dni do konca sveta. Marija v Fatimi nam daje upanje: »Moje brezmadežno Srce
bo zmagalo!« Kako osrečujoča je zavest, da molimo in delamo za končno zmago
Jezusovega in Marijinega Srca! To daje našemu življenju pravi smisel!
An
Ni komentarjev:
Objavite komentar