Duhovniški poklic
enega od letošnjih novomašnikov se je začel, ko je bil animator pri duhovnih
vajah za birmance. Neka redovnica jih je spodbudila k molitvi za birmance.
Pravi: »Res sem začel z desetko na dan. Počasi sem prepoznaval toplino Božje
ljubezni, ki se mi je odpirala v molitvi. Sčasoma sem vedno več časa in za
vedno več ljudi molil rožni venec. Lahko rečem, da sem v molitvi vedno globlje
prepoznaval, kako me ima Jezus rad in kako je čudovit. V meni je rasla želja,
da bi mu na to ljubezen odgovoril, vendar je bil boj zelo hud. Bil sem namreč
zelo navezan na to, da bi se poročil in imel družino. Po tem boju, za katerega
sem prepričan, da ga nisem zmagal jaz, ampak Božja moč, se je v meni v globini
vse umirilo in lahko rečem, da mi nič ne manjka.« – Vztrajajmo v molitvi tudi
mi. Ta mesec smo napredovali za eno zrno na pšeničnem klasu.
Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference
Viri objav
Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar