FATIMA PO STOLETNICI Fatimski pastirji VI. Prvo prikazanje Marije

»Bova danes izvedela, kako se je prikazala Marija?« sta bila Nika in Miha nestrpna ob našem naslednjem srečanju.

»Ja, saj ji je angel že pripravil pot. Otroci ne bodo ne prestrašeni in zmedeni. Lahko bodo sprejeli njeno sporočilo.«

»Kje se jim je pokazala? Tudi pri ovcah na pašniku?«

»Seveda. Tam so bili otroci sami. Začelo se je s čudnimi bliski. Mislili so, da se bliža nevihta, a so bili povezani s svetlobo, v kateri se je prikazala Marija.«

»Kako so vedeli, da je Marija?«

»Pravzaprav so ji otroci rekli Gospa. Pri nas Mariji ne rečemo gospa – ampak Mati božja ali pa preprosto Devica Marija. V nekaterih deželah jo imenujejo Gospa. Očitno je tako tudi na Portugalskem.«

»Ampak mi vemo, da je bila Marija. Kaj je rekla pastircem?«

»Rekla jim je: Ne bojte se, nič hudega vam ne bom storila. Lucija jo je vprašala, od kod prihaja. Ko je povedala, da iz nebes, jo je Lucija vprašala, če bodo tudi oni trije šli v nebesa. Marija jim je to zagotovila.«

»To bi Marijo vprašal tudi jaz,« je zašepetal Miha.

»Jaz si ne bi upala,« je priznala Nika. »Mislim, da bom morala še veliko moliti, če bom hotela priti v nebesa.«

»Tudi Marija je rekla Frančišku, da bo moral prej zmoliti še veliko rožnih vencev. Vendar je njega in Jacinto kmalu vzela k sebi, Lucija pa je doživela visoko starost.«

»Kaj je Marija hotela sporočiti pastirjem?«

»Najprej jih je vprašala: Ali se hočete darovati Bogu, da boste prenašali vse trpljenje, ki vam ga bo poslal, v zadoščenje za grehe, s katerimi ga ljudje žalijo, in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov. Morali boste veliko trpeti, toda Božja milost bo vaša moč.«

Čakala sem, kaj bosta rekla otroka, a sta kar molčala. Zato sem ju vprašala, če je bila Marijina prošnja težka.

»Ja, naš dedek vedno pravi, da smo vsi grešniki.« je rekla Nika.

»Midva že nisva,« je protestiral Miha. »Vsaj ne nalašč.«

»Tudi moliva vsak večer. Ampak pastirji so najbrž molili veliko več. Ampak zakaj je Marija hotela, da bi pastirčki trpeli?«

»Mislim, da je želela samo, da bi trpljenje vdano prenašali.«

«Ko sem bil majhen, sem jokal, če sem se zbodel ali udaril. Zdaj stisnem zobe,« se je pohvalil Miha.

»Seveda je mislila Marija tudi na drugačno trpljenje. Tisto, kar te žge pri srčku.«

»Če sem karana za nekaj, za kar nisem kriva, ali če me zmerjajo samo zato, ker se jim to zdi zabavno, mi je zelo hudo,« je potožila Nika.

»Ja, te vrste trpljenju so bili naši pastirji pogosto izpostavljeni. Sklenili so, da ne bodo nikomur povedali o srečanju z Marijo. A mala Jacinta ni zdržala in je omenila mami. Novica se je potem bliskovito razširila po vsej deželi. Ljudje so začeli množično prihajati v Fatimo: tisti, ki so verovali in prišli prosit pomoči, pa tudi radovedneži in taki, ki so hoteli preprečiti govorice o čudežu. Zdaj se je za otroke začelo veliko trpljenje. Luciji je mama očitala, da je lažnivka. Celo udarila jo je in zahtevala, da prizna, da laže. Lucija pa ni mogla preklicati tega, kar je doživela. To bi bila zares laž. Zato je molčala, skrivaj jokala in trpljenje darovala Jezusu.«
Nika in Miha sta se odpravila domov vesela, da njunih src ni težila nobena skrivnost ali laž.

VII. Drugo prikazanje Marije

Čeprav so otroci o svojem videnju v Irijski globeli povedali samo najbližjim, se je vest o teh dogodkih bliskovito razširila po okolici. Ljudje so množično prihajali na kraj, kjer se je otrokom prikazovala Marija. Pri tem so brez občutka poteptali vse, kar je tam raslo: travo, koruzo in zelenjavo. Starši so očitali Luciji, da je tega kriva ona oziroma njene izmišljotine. Rekli so ji celo, da doma ni hrane zanjo, naj gre ponjo k čudežni Gospe. To jo je tako prizadelo, da si dostikrat ni upala vzeti kruha, ko je bila lačna.«

»Spomnim se, ko je bilo na našem polju tekmovanje mladih traktoristov. Vse so označili, kje lahko ljudje pustijo avtomobile, pa so jih puščali tudi drugod na nepokošenih travnikih. Čez njivo pšenice so naredili stezo bližnjico. Vem, da je bil dedek zelo žalosten, ker so brez potrebe uničevali pridelke.«

»Tudi, ko se je – kakor je napovedala Marija – spet prikazala čez mesec dni, se je zbralo v globeli kakih 50 radovednežev. Pastirji so pokleknili pod Marijino drevo in začeli moliti rožni venec.«

»Kakšno je Marijino drevo?«

»To je bil neke vrste hrast, ki raste v tistih krajih. Ker zemlja ni rodovitna, tudi drevje ni posebno visoko. Nad enim izmed teh dreves se je vedno pojavil nekakšen oblaček, na njem je stala Marija. Zato so ljudje pozneje brez usmiljenja trgali vejice tega drevesa in jih odnašali s seboj meneč, da so čudodelne. Kdo bi ne želel imeti vedno pri sebi vejico, ki se jo je morda dotaknila svetloba, ki jo je izžarevala obiskovalka iz nebes?«

»Ali je Marija prišla v svetlobi?«

»Ja, vedno so najprej zagledali svetlobo, potem pa se je na oblačku nad drevesom pojavila prelepa Gospa.«

»Kakšna je bila?«

» Otroci so povedali, da je bila obdana z bleščečim sijem, njen obraz je bil svetlejši kot sonce. Vedno so zatrjevali, da je bila Gospa zelo lepa. Med ženskami, ki so jih otroci poznali, so bile tudi lepotice, ampak niso se mogle primerjati z njeno lepoto.«

 »Kako pa je bila Marija oblečena?«

»Oblečena je bila v belo. Od glave do tal je bila ogrnjena s plaščem, okrašenim z zlatom. Imela je zlat pas. V desni roki je držala bel rožni venec.«

»Kaj je pastirjem naročila ob drugem prikazanju?«

»Marija je ponovila, naj vsak dan molijo rožni venec in naročila pobožnost do Marijinega brezmadežnega Srca. Rekla jim je tudi, naj se naučijo brati. To se morda zdi čudno, a bilo je potrebno, da je Lucija lahko pozneje vse to zapisala. Čudežna svetloba, ki je prihajala od Marije, je zajela tudi otroke, ko jim je naročila, naj čez mesec dni spet pridejo.«

»Ali so otroci povedali doma vse to?«

»So in zato je bilo to drugo prikazanje žalostno v senci tega, ker doma Luciji niso verjeli. Njena mati je potožila župniku, ki je rekel, naj otrok ne pretepa. Če lažejo, bo ugotovil on. Toda menil je, da so otroška videnja morda hudičevo delo. Kajti kadar se zgodi prikazanje, Gospod naroči, naj videc njegovo naročilo sporoči naprej. Tu pa nasprotno naroča, da ne smejo izdati skrivnosti. Celo v Lucijinem srcu se je pojavil dvom, če ne gre v resnici za hudičevo delo, zato je sklenila, da naslednji mesec ne bo šla v Irijsko globel. Bila je zelo malodušna. Razmišljala je celo, da bi rekla, da je bilo vse laž in bi se njeno neskončno trpljenje končalo. Frančišek in Jacinta pa sta jo prepričala, naj tega ne stori, ker bi to bila laž.«

Valerija Ravbar