Jezus
je na zemlji na najodličnejši način navzoč v zakramentu svetega Rešnjega
Telesa. Iz ljubezni do nas ni postal samo človek, ni samo umrl za nas na križu,
ampak pri vsaki mašni daritvi postane navzoč pod podobo kruha in vina. Iz
ljubezni do nas se daruje nebeškemu Očetu. Iz ljubezni do nas prihaja v svetem
obhajilu v naša srca. Iz ljubezni do nas noč in dan prebiva v naših
tabernakljih.
Sv.
Tomaž Akvinski takole slavi evharistični zakrament: “O dragoceni in
čudoviti obed, odrešujoč in prepoln svetosti! Kaj more biti dragocenejše od
obeda, kjer niso pripravljeni junci in kozli kakor v stari zavezi, temveč
Kristus sam, pravi Bog. Kaj je čudovitejše kakor ta zakrament? Noben zakrament
ni bolj zdravilen kakor ta, ki izbrisuje grehe, pomnožuje milosti in napolnjuje
dušo z vsem bogastvom duhovnih darov. Daruje se v Cerkvi za žive in mrtve: da
bi vsem koristil, ker je postavljen v zveličanje vseh. Nihče ne more popisati
bogastva tega zakramenta, kjer uživamo vir sleherne duhovne dobrote in se
spominjamo tiste nepopisne ljubezni, ki jo je Kristus pokazal s svojim
trpljenjem.”
Vsaka cerkev, vsak tabernakelj žari
bolj kakor sonce, kajti tam stanuje naš Gospod. Čaka nas, da ga pridemo
obiskat, da se mu poklonimo, ga počastimo in se z njim po domače pogovorimo.
Svojo ljubezen mu pokažemo, ko z vero pred njim pokleknemo in pri njem vsaj
nekaj časa vztrajamo. S poklekom priznamo, da ni le pravi človek, ampak tudi
pravi Bog. Samo pred Bogom pokleknemo.
Pisatelj
Hoje za Kristusom je zapisal: “Ko bi se obhajal ta presveti zakrament samo
na enem kraju, ko bi ga samo en duhovnik na svetu posvečeval, mar ne bi
hrepenenje gnalo ljudi na tisti kraj, k tistemu Božjemu mašniku, da bi videli
obhajati Božje skrivnosti?”
“Tako veliko, tako novo, tako lepo
se ti mora zdeti, kadar daruješ sveto daritev, ali si pri njej navzoč, kakor da
je to tisti dan, ko se je Kristus učlovečil v telesu Device ali na križu viseč
trpel in umiral za zveličanje ljudi.”
O svetem obhajilu je isti pisatelj
zapisal: “O srečno srce in blažena duša, ki sme tebe, svojega Boga, pobožno
prejemati in se, ko tebe prejema, napolnjevati z duhovnim veseljem.« “To je
namreč najvišji in najsvetejši zakrament, rešitev za dušo in telo, zdravilo za
vse dušne bolezni, s katerim se zdravijo moje pregrehe, krotijo strasti,
premagujejo ali manjšajo skušnjave, daje večja milost, množi začeta krepost,
utrjuje vera, krepi upanje, vnema in širi ljubezen.”
Fatimski
pastirčki so se odlikovali v ljubezni do 'skritega Jezusa'. Tudi po več ur,
kar celo dopoldne so ga častili. Ko je bil Frančišek bolan in ga je Lucija na
poti iz šole obiskala, ji je včasih naročil: »Pojdi v cerkev in izroči moje
pozdrave skritemu Jezusu! Najbolj me boli, da nič več ne morem toliko časa
preživeti pri skritem Jezusu.«
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar