V teh krajih živijo zelo verni
ljudje. Cerkev na gozdni jasi je bila malce oddaljena, pa so ob cesti bliže
vasi postavili kapelico s kipom Rožnovenske Marije. Ob njej so se pogosto
zbirali za časa prve svetovne vojne. Takrat je bilo na evropskih bojiščih mnogo
mož in fantov, za katere niso vedeli, če so še živi. Ob večerih so ob kapelici
molili in peli ter prosili, da bi ostali živi. Po vojni so ob kapelici postali,
se odkrili in pokrižali tisti, ki so se vrnili. Za tiste, katerih imena so bila
izpisana med padlimi na spomeniku pri farni cerkvi, pa so matere in vdove
pomolile v želji, da so našli božji mir v tuji zemlji. V časih, ko še ni bilo
mrliške vežice in so pokojne vozili z vozom od doma na pokopališče v Videm, se je
ob tej kapelici procesija pogrebcev ustavila. Zmolili so nekaj molitvic in
nekdo je v imenu umrlega prosil vse prisotne, naj mu odpustijo, če jih je kdaj
prizadel. Zdaj se ob kapelici ustavijo med procesijo v prošnjem tednu. Vaščani
Podgorice ne praznujejo žegnanja 7. oktobra na dan Rožnovenske Marije, ampak v
nedeljo po veliki maši. Sosednja Zagorica ima žegnanje v nedeljo po mali maši
Znanec iz Zagorice, ki mi je
pripovedoval o podgorski Mariji, je rekel, da so se otroci zelo veselili
žegnanja. Tedaj so ženske s Korinja prinesle na prodaj v koših pravkar dozorele
hruške, ki so bile za otroke tak posladek, da se jih spominja še po več
desetletjih.
Valerija Ravbar
Ni komentarjev:
Objavite komentar