Pri Mariji v Fatimi

Neverjetno prostrana je ploščad, na katero stopim. Na tem prostoru pred baziliko in ob kraju prikazovanja se lahko zbere več kot milijon ljudi. Tako stopam preko tega asfaltiranega trga, v Irijsko globel – to je kraj, kjer se je Marija prikazovala trem fatimskim pastirčkom. Zavem se, da sem neverjetno obdarovan. Dano mi je biti na svetem kraju, kjer so se nebesa dotaknila zemlje, da bi nam nekaj sporočila, nas na nekaj spomnila.

Ko drugi dan zopet hodim po tej ploščadi, se naenkrat zdrznem. Vsega sta me prevzeli krasni cerkvi, baziliki, v novi pa krasni Rupnikov mozaik; ves sem še pod vtisom včerajšnje procesije z lučkami in lepimi pesmimi, pa to lepo vreme in ostali romarji, toliko zanimivega! Zavem se velike nevarnosti. Povsem lahko se zgodi, da ostanem samo pri teh lepih doživetjih, ne da bi sploh prisluhnil sporočilu Marije in se ji približal. To spoznanje me strezni. Odpravim se na rob trga, kjer se začenja dober meter široka marmornata steza, ki vodi čez polovico trga (več kot 100 metrov) do kraja prikazovanja. Spustim se na kolena. Ponižanje! Upira se mi! Kaj si bodo mislili ljudje, med katerimi so mnogi samo turisti, pa jaz sem vendar ponosen in pokončen fant. Med temi uvodnimi metri in mislimi opazim, da se po kolenih bistveno počasneje napreduje, kot če človek hodi pokonci. Hm, sem se že kdaj zahvalil, da sploh lahko hodim. Molim rožni venec, za vse, ki so se mi priporočili v molitev, za razlitje milosti na vse, ki jih poznam, in vse, ki potrebujejo Božje bližine. Počakam. Boli! Ubogi fatimski pastirčki so mi vse bližji in Marijino sporočilo, naj zadoščujemo za grehe in stopimo na pot spreobrnjenja in molitve, mi je vse bolj razumljivo. Milost je, da lahko takole po kolenih hodim pot majhnih, tistih, ki kličejo Marijo na pomoč in vse upe polagajo na Boga. Le počasi napredujem in jasno mi postaja, da na tej poti po kolenih ni junakov, vsak je ubog in napreduje le počasi. Začutim se povezan z mnogimi, ki so priklenjeni na bolniške postelje, ki se borijo z osamljenostjo, strastmi, ki obupujejo. Marija, zate! Marija, vse to ti darujem za moje brate in sestre! Hvala, ker lahko prispevam mali delček k veliki reki zadoščevanja in prostovoljnega trpljenja za rešenje sveta. Mama Marija, bolj ko spoznavam svojo bedo in bolj ko bolečina pritiska, bližje sem ti.

Še isto popoldne se odpravim po spominke za domače, prijatelje in ostale, ki so ostali doma. Posedim ob robu trga in opazujem ljudi, se pripravljam na odhod … mnogo stvari. V duši pa vlada nek presenetljiv mir. Mir malega človeka, ki tisto malo, kar ima, podari za blagor bližnjega – z veseljem.

Našo skupino pot kmalu vodi proč od Fatime, ne pa stran od življenja. Čas našega življenja – ta prostrani trg, se namreč marsikdaj sreča z marmornato stezo, po kateri se napreduje le po kolenih. In vsi, ki hodite po tej stezi vsakodnevno … pogum – vse bliže ste Mariji in Bogu!

Matej