V Lurdu je Bernardka takoj na začetku Marijinih prikazovanj segla po rožnem vencu. Preden je Marija z Bernardko spregovorila, je z njo molila. V tem kraju Marijinih prikazovanj je rožni venec dobil najvišjo potrditev in odobritev. Marija se je prikazovala z rožnim vencem v roki. Ko ga je Bernardka pri vsakem prikazanju molila, je tudi Gospa prebirala jagode rožnega venca. Ni sicer molila očenaša in zdravamarije, ampak le slavaočetu.
V Fatimi je nebeška Gospa pri vsakem prikazanju naročala trem pastirčkom,
Luciji, Frančišku in Jacinti, naj molijo rožni venec. O sebi je pri zadnjem
prikazanju, 13. oktobra 1917, pastirčkom razodela, da je Gospa rožnega venca.
Takrat jim je naročila, naj še naprej vsak dan molijo rožni venec.
Mar ne bi naša nebeška Mati mogla
naročiti kakšne druge dejavnosti, na primer vsakdanje udeležbe pri sveti maši,
saj je mašna daritev najodličnejše in najsvetejše opravilo na zemlji? Gotovo bi
mogla. Da pa tega ni storila – vsaj ne pri glavnih prikazovanjih – je imela
utemeljene razloge. Poskusimo odkriti vsaj nekatere:
Mnogim ni mogoče biti vsak dan pri
sveti maši, lahko pa podnevi in ponoči, doma in na potovanju, v avtu ali pri
hoji na sprehod, ko so zdravi ali bolni, veseli ali žalostni, vzamejo v roke
rožni venec. Če ga nimajo pri roki, jim pride prav deset prstov na rokah.
Rožni venec – če med molitvijo
mislimo na posamezne skrivnosti in jih v duhu gledamo – je odlična priprava na
dobro sodelovanje pri mašni daritvi. Pri vseh štirih delih pridejo na vrsto
glavne skrivnosti, ki so pri mašni daritvi, pri besednem bogoslužju,
razporejene skozi vse leto. Veseli del nam predstavi skrivnosti adventnega in
božičnega časa; pri svetlem delu se srečujemo z Jezusovim triletnim javnim
delovanjem, o katerem razmišljamo ob nedeljah in delavnikih čez leto; v žalostnem
delu se poglabljamo v čas velikega tedna, častitljivi del pa nas povezuje z
Jezusovim vstajenjem in poveličanjem v velikonočnem času in z Marijinim
vnebovzetjem in poveličanjem.
Rožni venec je poglabljanje in
podoživljanje tega, kar doživljamo pri vsaki mašni daritvi. Sveta maša je
podaljšanje Jezusove kalvarijske daritve in njegovega vstajenja v naš prostor
in čas. Tudi pri rožnem vencu se srečujemo z istim Jezusom in njegovo Materjo
od Jezusovega spočetja in rojstva, javnega delovanja, trpljenja in njegovega
poveličanja ter poveličanja njegove in naše Matere.
Pri mašni daritvi smo navezani na
skupno dogajanje na oltarju in pri ambonu, mašnih molitev in obredov ne smemo
spreminjati, pri rožnem vencu pa smo bolj prosti; rožni venec lahko po svoje
oblikujemo, se pred vsako desetko ustavimo in skrivnost premišljujemo, zapojemo
primerno pesem in podobno. Tako lahko vsak molivec ali molitvena skupina rožni
venec prilagodi svojim sposobnostim, zdravstvenemu stanju in stopnji duhovnega
napredka. Lahko zmoli cel rožni venec ali pa le posamezne desetke.
Glavni evangeljski dogodki so pri
sveti maši razvrščeni na tri leta, A, B, C. Če razni venec molimo vsak dan, pa
se pred našimi duhovnimi očmi razvrstijo v enem tednu: ob ponedeljkih in
sobotah molimo veseli del, ob četrtkih svetli del, ob torkih in petkih pridejo
na vrsto skrivnosti žalostnega dela, ob sredah in nedeljah pa se poglabljamo v
skrivnosti častitljivega dela rožnega venca. Nekateri celo vsak dan zmolijo
celo vse štiri dele in se tako na kratko poglobijo v glavne dogodke celotnega
evangelija. Te najsvetejše knjige morda ne morejo brati, jagode rožnega venca
pa lahko skoraj vedno prebirajo.
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar