To molitev poznamo pod nazivom »Jezusova molitev«. Bolje bi bilo reči »KLICANJE IMENA JEZUS«, saj te molitve ni molil Jezus, ampak se mi obračamo nanj z najkrajšo molitvijo. Že sv. Bernard je v 12. stoletju dejal: »Jezus je v ustih med, v ušesu spev, v srcu pa vesela pesem.«
Neki duhovnik je zapisal: »V času, ko nisem
zaposlen s posebnim delom ali sem na poti, rad molim 'Jezusovo molitev'. Ob
enakomernem ponavljanju z ritmom dihanja Jezusovega imena: 'Jezus Kristus,
Božji Sin, usmili se mene grešnika,' doživim notranji mir in na poseben način
občutim Božjo bližino. Ta molitev mi je blizu tudi, ko čutim težave v
premišljevalni molitvi in ko čutim v sebi nemir.«
Pri tej ustni in premišljevalni molitvi
neprestano ponavljamo Jezusovo ime, kar pospešuje potopitev v Božjo navzočnost,
hkrati pa nas vodi v ponižen in zaupljiv odnos do Jezusa. Da dosežemo potrebno
pozornost razuma, volje in srca, je treba, da se telo popolnoma umiri. Ta
molitev zajame vsega človeka. Treba je, da se volja in srce zbereta in da se
čustva umirijo ter da smo v miru z vsem stvarstvom, spravljeni z vsakim
človekom in sproščeni. Odpovedati se moramo lastnim interesom, iskanju lastne
tolažbe in vse zaupanje staviti samo v Boga. Takšna molitev prinaša mir in
osvoboditev.
Ko človek v molitvi bolj napreduje, ne deluje
pri njej toliko razum, temveč bolj srce, čustva. V tem stanju se človek ustavi
in v posamezni misli mirno počiva. Molitev je bolj kontemplativna in zelo
preprosta. Izgovarjanje imena Jezus dobi polno vsebino. Gre za to, da se zberemo
v samem sebi, da z vsem svojim bitjem, s telesom in dušo, stopimo pred Boga z
enim samim dejanjem. Ta preprostost je nujno potrebna, če hočemo dobro moliti.
Klicanje imena Jezus je zelo razširjeno med
grškimi in ruskimi pravoslavnimi kristjani in je zanje trden temelj molitvenega
in sploh duhovnega življenja. Uporabljajo obliko, ki je nastala v 8. stoletju
na gori Atos: »Gospod Jezus Kristus, usmili se me!« Pozneje je prevladala
oblika: »Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se mene grešnika!«
Da bo Jezusova molitev občestvena in da bomo z
njo priporočali Jezusu svoje skupnosti ali kar vso Cerkev in vse človeštvo, je
dobro moliti v množini: »Gospod Jezus Kristus, usmili se nas!« »Gospod Jezus
Kristus, Božji Sin, usmili se nas grešnikov!«
Pri tem se poglobimo v skrivnost naše vere, da
smo člani novozaveznega Božjega ljudstva, živi udje na skrivnostnem Kristusovem
telesu, mladike na trti-Kristusu, živi kamni Cerkve kot duhovne hiše. Če molimo
v ednini, prav tako lahko mislimo na vso Cerkev, ki je edina nevesta edinega
ženina Kristusa.
Dovolj je, če izgovarjamo samo ime Jezus. Najprej
poprosimo Svetega Duha za pomoč, saj moremo le v njegovi moči vredno
izgovarjati Jezusovo ime. Potem si živo predstavimo Jezusa, zdaj Dete, drugič
Križanega, zopet drugič Vstalega. Lahko pa imamo pred seboj njegovo podobo, kar
nam bo molitev olajšalo. Še bolj to velja za molitev pred Najsvetejšim.
Dobro je – a ni nujno – če prilagodimo
izgovarjanje imena Jezus ritmu dihanja, npr. pri vsakem izdihu ali na vsakih
nekaj izdihov. Klicanje imena Jezus je zelo lahka in primerna molitev tudi za
ponoči, če ne moremo spati, ali med lahkim ročnim delom.
Ime Jezus bomo izgovarjali z različnimi čustvi:
s hrepenenjem, zaupanjem, češčenjem, ljubeznijo, kesanjem, izročitvijo. Pozneje
bomo morda dodajali: Jezus, moje veselje ...
Jezus, moja moč ... Jezus, moja sreča ...
Jezus, moj mir ... Jezus, moje vse ... Tudi litanije Jezusovega imena in Srca
Jezusovega lahko molimo na tak način.
Lahko bi molili tudi tako, da bi počasi
izgovarjali prošnjo, ki je čisto na koncu Nove zaveze in lepo izraža krščansko
hrepenenje po Jezusovem prihodu: »Pridi, Gospod Jezus!« (Raz 22,20).
Podobno kakor Jezusovo ime bi lahko izgovarjali
tudi IMENI OČETA IN SVETEGA DUHA PA TUDI MARIJINO IME, tudi s primernimi
dostavki.
Sv. Roza iz Lime je v trpljenju smrtnega boja
počasi in premišljeno ponavljala: »Jezus, Jezus, ostani pri meni!«
Študentka je povedala o svoji molitvi: »Počasi
vse življenje postaja molitev. Velik dar je to in z ničemer si ga nisem
zaslužila. Vendar se moram zanj truditi tudi sama. Na začetku poti sem in
veliko je padcev, velikokrat ostajam sama, se opiram le nase. V veliko pomoč
pri iskanju mi je bilo srečanje z Jezusovo molitvijo. Nekaj besed, ki so jih
stoletja učili ruski starci, ki so jih stoletja ponavljali ruski možje in žene:
'Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se mene grešnice.'
Ta molitev je postala moja stalna
spremljevalka. Na avtobusu, na poti domov, med delom. Veže me na Boga, spominja
me, da sem z Njim, počasi v meni pripravlja prostor za sprejem resnice o meni
sami, o moji majhnosti, počasi mi odpira pogled na druge. Kliče v mojo
notranjost svetopisemske besede: 'V ponižnosti imejte drug drugega za boljšega
od sebe.' Počasi odpira moje življenje temu, po čemer sem vedno hrepenela:
živeti bratstvo in sestrstvo v Kristusu brez iskanja koristi zase; sprejeti
svojo grešnost in talente in vse podariti Bogu, da bo On zame dovršil začeto.«
Jezusovo ali Kristusovo ime večkrat kličejo
tudi tisti, ki za to obliko molitve sploh ne vedo. Morda molijo nekoliko
drugače, kakor je splošna praksa, a to ni pomembno.
Redovnica je povedala: »V doraščajoči dobi me
je molitev začela neverjetno privlačevati. Odprl se mi je nov svet osebnega,
prostega pogovora z Bogom. Spominjam se, kako sem nekoč sedela v svoji sobi na
tleh s Svetim pismom v rokah. Hotela sem premišljevati ob Božji besedi, pa sem
prebrala samo eno besedo: Kristus. Bilo je dovolj. Potem sem dolgo, morda uro,
ponavljala polglasno: 'Kristus – kristjan' in pri tem občutila, kakšen kristjan
sem in kakšna bi morala biti - drugi Kristus.«
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar