Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sreda, 30. november 2016

Po Mojzesovih stopinjah (14)


Škof Jurij nas je opozoril na Elijevo votlino na prevalu pod vrhom Sinaja. Tam je bival prerok Elija, ko je zbežal iz domače dežele, saj je ostal edini izmed Gospodovih prerokov. Pa tudi njemu so stregli po življenju. Na gori je ostal štirideset dni in se v tem času srečal z Gospodom, ki mu je spregovoril v lahnem šumljanju vetra.
Elijeva votlina je blizu razpotja, kjer se razideta dve poti ki vodita z gore. Na Mojzesovo goro je mogoče priti po dveh poteh. Ena je nekoliko daljša in manj strma. To smo izbrali za vzpon. Po tej poti je do dveh tretjin mogoče jezditi s kamelo. Je skoraj kot cesta, a z precej stopnicami. Drugo, bolj strmo pot so napravili menihi iz samostana svete Katarine. Kolikor je bilo mogoče so izklesali v skalo stopnice. Je krajša, ker pa je boj strma, jo romarji rabijo bolj za sestop z gore.
Pred Elijevo votlino je iz kamna zgrajena majhna zgradbica. Ob njej raste, oziroma je raslo mogočno drevo, mislim, da je bila terebinta. Škof Jurij je dejal, da je tisto drevo poimenoval Golovratka. Je namreč tako raslo, da ga spominja na kokoš golovratko. Spodaj ima del krošnje, potem golo deblo in spet na vrhu drugi del krošnje. Ko smo bili mi tam, je bilo to drevo že suho. Pod ogrado je bilo precej zelenega na sedlu. Izgleda, da se ob deževju tam nabere precej vode, ki omogoča, da dolinica ozeleni. Toda vedeti moramo, da je tudi tu pod vrhom še vedno puščava. To ni bujno zelenje in grmovje. Mislim, da je čisto pritlikava trava, visoka komaj nekaj centimetrov in še kakšen mah.
Nekaj besed moram napisati še o kamenju. Gora Sinaj ni apnenčasta, tako kot naše planine. Zato kamenje ni belo. Kamenje je zrnato, podobno neke vrste grobo zrnatemu granitu. Je precej rdečkasto rožnate barve. A v kamnini je veliko belih in temnih zrnc. Zelo podoben kamen so rabili za nekatere spomenike in zgradbe v Kairu, ko so faraoni gradili svoje stavbe. Ker je grobo in zrnato se precej varno hodi, saj na taki podlagi čevelj ne zdrsne tako hitro.
Tudi pot navzdol je je bila lepa. Občudovali smo skalovje, ki je še vedno gorelo v jutranjem soncu. Hodili smo po razpokah in hudournikih. Na nekem mestu so menihi postavili celo vrata, da je skoznje vodila pot. Časa smo imeli dovolj, saj je bila sveta maša na programu šele ob deveti uri. Torej smo imeli na voljo več kot dve uri za sestop.
Precej nizko smo že bilo, ko smo prvič zagledali samostan svete Katarine. Bil je še v senci, daleč spodaj v dolini. Ker je bila vsa stena hriba na nasprotni strani še neobsijana s soncem , mislim, da je dolina, v kateri stoji samostan, obrnjena v smeri vzhod - zahod. Mojzesova gora je torej severno od samostana.
Bolj, ko smo se spuščali, bolj toplo je postajalo. Pogled na samostan je izginil in hodili smo po razpoki naprej v nižino.
Ko smo bili že čisto spodaj, se nam je razkril čudovit pogled na samostan. Še je bil nekoliko v senci. Toda v času, ko smo se spuščali do samostana, ga je sonce v celoti obsijalo. Naredil se je lep dan in nebo je čudovito modro žarelo nad rdečkastimi gorami.
Zelo utrujen in premočen sem se vrnil v dolino. Najprej sem se preoblekel. Potem smo čakali, da so se z gore vrnili še drugi. Miru pa nismo imeli čisto nič. Otroci so nas venomer oblegali in nam ponujali iz kama narejena jajca in druge vrste kamnov. Bili so tako silni, da smo se jim komaj otepali. Eni so se znali kar zjokati, če nisi kupil kamna. Ko sem sedel v skupini in čakal, je prišel fantiček z kamni in silil vame. Najprej se nisem nič brigal zanj. Toda bil je tako siten, da sem mu rekel, da ne rabil njegovih kamnov. Potem je na glas zajokal in po licih so mu tekle krokodilje solze. Malo mi je postalo nerodno, da zaradi mene joče. A drugi so mi rekli, da naj si ne vzamem k srcu njegovega joka, saj je dober igralec in pri mnogih jok morda zaleže, da mu dajo nekaj evrov za kamne. Ko je videl, da me z jokom ne bo omehčal je začel prositi, naj vsaj nekaj kupim, češ da denar rabi za šolo. Oglasil se je eden izmed romarjev in pripomnil: »Če bi rabil za šolo ga sedaj ne bi bilo tukaj, saj bi moral biti v šoli.« Da, najbrž ga res ne bi bilo, če bi hodil v šolo. Toda ali ti sinovi beduinov sploh hodijo v šolo?
Počasi smo se začeli vzpenjati na pobočje nad samostanom. Noge so me kar primerno bolele, ko smo lezli na vzpetini južno od samostana. Kopala se je v soncu. Z vsakim metrom, ki smo ga premagali, se je pokazal lepši pogled na samostan. Vedno bolj se je izza obzidja dvigal ves samostanski kompleks. Ni tako velik kot samostan svetega Antona. Za visokim obzidjem je bilo vse: vrtovi, cela vrsta zgradb in v sredi cerkev z lepim in visokim zvonikom. Kar precej prostora je bilo videti v zgradbah znotraj obzidja.
Otroci so opazili, da gremo na vzpetino. Hitro so prilezli za nami in nam ponujali svoje kamenčke. Pustili smo jih ob strani in se začeli pripravljati na sveto mašo.
Za oltar smo izbrali veliko skalo, ki je bila z zgornje strani nekoliko izdolbena. Bila je podobna velikemu jajcu, ki je z ene strani načeto z žličko. Tisti izdolbeni del je bil ravno tako velik, da je gospod škof Jurij dokaj udobno stal v njem. Oni visoki del pa je bil za oltarno mizo. Bil je čudovit prizor. Škof je stal na skali, mi smo se posedli naokoli na pobočje, pod nami pa je ležal kakor na dlani starodavni samostan svete Katarine. Ko je škof spregovoril in raztegnil roke, mi je prišla misel, da je kakor Mojzes, ki je stopil na skalo ob morju razširil roke k molitvi in potem s palico udaril po morju, da se je razdelilo. Tudi škof je visokorasel mož z močnimi rokami. Ko jih je stegnil nad darove, se je kot morje nanje vlila Božja moč. Ni razdelila morja, ali razlomila skale, spremenila pa je darove kruha in vina v Jezusovo Telo in Kri. Ne vem kaj je pridigal. Priznam, da sem ga gledal, kot novega Mojzesa stoječega na skali. Tudi njegova podoba je bila tako mogočna. Na tem skalovju nad samostanom se je spet zgodil čudež nad čudeči. Božja ljubezen se je razlila na darove, jih posvetila in našla pot tudi v naša srca. Upam in sem prepričan, da je bilo Božje milosti v preobilju, da je lahko rosila tudi na samostan, na njegove menihe in na vse, ki so si ga ogledovali. Na menihe, da bi bili prepričljivo znamenje Božje ljubezni, da bi bili sveti. Na vse obiskovalce pa, da bi postali neumorni delavci za mir in svobodo na svetu.
Tiho in rahlo je plavala slovenska pesem v strme pečine Sinaja. Rahlo je valovila nad samostanom. Upam, da je prišla na Božja ušesa in vanj prinesla prošnjo za mir na svetu. Da bi znali ljudje drug drugega spoštovati, kljub različnosti.
Kar ostal bi tam na pobočju nad samostanom. Bilo je lepo. To je bil kraj molitve, kraj posebne Božje navzočnosti. Kraj, kjer se je Bog začel razodevati človeku, da bi ne iskal v prazno. Kraj srečevanja med Bogom in človekom. Lahko bi ga imenovali tudi starozavezno oznanjenje.
Rahlo nas je božal veter, ko smo sedeli in gledali na samostan. Bil je topel, saj je prihajal iz doline, iz puščave, kjer je tudi februarja že toplo. Toda bilo je treba vstati in iti naprej. Da, romarji smo na zemlji. Ko, mislimo, da smo se ustalili, je treba vstati in iti naprej, novim izzivom naproti.
Noge so bolele, ko sem se previdno spuščal do samostana. Pravzaprav pa je bilo užitek hoditi po tistih zlizanih pobočjih. Zgladil jih je dež, še bolj pa drobno kamenje, ki se je ob nevihtah valilo s sten nad njimi. Šli smo mimo beduina, ki je ležal na skali, ob njem pa je bila njegova kamela. Mogoče je bil že danes pod vrhom Mojzesove gore. Najbrž čaka, da bo še koga ponesel pod vrh.
p. Branko Petauer

Ni komentarjev:

Objavite komentar