Odpuščeni so ti grehi

Jezusovo usmiljenje se razodeva v vsem njegovem javnem delovanju, tudi v čudežnem ozdravljanju bolnikov. Poseben primer je ozdravljenje hromega. Preden ga je Jezus ozdravil, mu je odpustil grehe. Evangelist Matej o dogodku takole poroča:

»Stopil je v čoln, se prepeljal na drugo stran in prišel v svoje mesto. In glej, prinesli so k njemu hromega, ki je ležal na postelji. Ko je Jezus videl njihovo vero, je rekel hromemu: 'Bodi pogumen, otrok, odpuščeni so ti grehi!' In glej, nekaj pismoukov je reklo v sebi: 'Ta govori bogokletno.' Jezus pa je spoznal njihove misli in dejal: 'Zakaj v svojih srcih hudobno mislite? Kaj je namreč laže: reči: ›Odpuščeni so ti grehi‹ ali reči: ›Vstani in hôdi‹? Ampak da boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe,' je tedaj rekel hromemu: 'Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov!' In vstal je in šel domov. Ko so množice to videle, so se zbale in slavile Boga, ki je ljudem dal takšno oblast« (Mt 9,1–8).

Šlo je za mlajšega hromega človeka, kar kaže naziv otrok. Marko in Luka poročata, da nosilci zaradi množice niso mogli v hišo skozi vrata. Zato so odkrili ravno streho in hromega skozi odprtino na postelji spustili pred Jezusa. Vse to početje je jasno izražalo prošnjo: »Jezus, ozdravi ga!« in hkrati veliko zaupanje, da ga bo Jezus res ozdravil. Ne hromi ne kdo drug pa ni prosil Jezusa za odpuščanje grehov.

Jezus je videl v dušo hromega človeka. Videl je njegove grehe, videl tudi njegovo kesanje. Bolezen je bolnika zresnila in ga pripravila na Božje usmiljenje in odpuščanje. Gospod je videl, da mu za prihodnost manjka poguma. Zato ga je ob odpuščanju grehov tudi opogumil: »Bodi pogumen, otrok, odpuščeni so ti grehi!« Šele po ozdravljenju duše mu je ozdravil ohromelost telesa: »Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov!«

Človek je iz duše in telesa. Popolnoma zdrav je le takrat, kadar sta duša in telo zdrava. V Jezusovih očeh je najhujša bolezen prav greh. Greh prizadene človekovo dušo. V njej uniči Božje življenje.

Katekizem katoliške Cerkve takole opisuje smrtni greh: »Smrtni greh z veliko kršitvijo Božje postave odstrani ljubezen iz človekovega srca; smrtni greh človeka obrne stran od Boga, ki je njegov poslednji cilj in njegova blaženost, ko nižji dobrini daje prednost pred Bogom« (št. 1855). »Smrtni greh napade v nas življenjsko počelo, ki je ljubezen, s čimer povzroči, da sta potrebna nova pobuda Božjega usmiljenja in spreobrnjenje srca, ki se redno izvrši v okviru zakramenta sprave« (št. 1856). »Smrtni greh ima za posledico izgubo ljubezni in izginjenje posvečujoče milosti, tj. stanja milosti. Če ni popravljen s kesanjem in Božjim odpuščanjem, povzroči izključitev iz Kristusovega kraljestva in večno smrt pekla (pogubljenja), kajti naša svoboda se je sposobna odločati za vekomaj, nepreklicno« (št. 1861).

Tudi za največjega grešnika je vedno možna rešitev. Jezus je sv. Favstini Kowalski naročil: »Razglašaj, da je usmiljenje največja lastnost Boga. Vsa dela mojih rok so kronana z usmiljenjem.« »Največji grešniki naj imajo zaupanje v moje usmiljenje. Oni imajo pred drugimi pravico zaupati v globine mojega usmiljenja.«

p. Anton