Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

četrtek, 3. november 2016

Nagovor generalnega opata 18. septembra v baziliki v Stični 1



(ob 880-letnici ustanovne listine samostana, 860-letnici posvetitve cerkve in 80-letnici razglasitve za baziliko)

1.Janez je bil Jezusov učenec, ljubljeni učenec. Učenec, ki ga je Jezus ljubil; ki ga je ljubil prav kot učenca. Najljubši učenec učitelja, podobno kot najljubši sin očeta, prejme vse od učitelja, od očeta. Prejme najboljši del. Toda ne prejme ga samovoljno, zgolj zaradi simpatije, saj bi to bilo nepravično. Najljubši učenec prejme vse, prejme najboljši del, ker je on tisti, ki tudi zna sprejeti vse. Ker je sprejemljiv za najboljše, kar mu učitelj in oče hoče dati. Je odprt za najboljše, kar učitelj sicer želi dati vsem učencem. Kar oče želi dati vsem otrokom.
Ljubljeni učenec ne prejema zato, ker ima prednost, ampak ima prednost zato, ker zna vse sprejeti. Prejme najboljši del, ker ga tudi želi prejeti. Ker prosi zanj. Ker ima srce ter svoje življenje popolnoma in na široko odprto, da prejme najboljši del. Janeza ima Jezus najraje torej zato, ker je njegovo srce pripravljeno. Ker ima željo, da prejme od Jezusa vse.
Že od samega začetka, ko je srečal Jezusa, skupaj z Andrejem, mu sledi z željo, da bi izvedel, kje živi: »Učitelj, kje stanuješ?« (Jn 1,38), in ostaja pri njem »ves tisti dan« (Jn 1,39). Že od takrat se ni hotel oddaljiti od Njega. Ni hotel zamuditi niti ene njegovih besed, niti enega njegovih pogledov.
To je tako, kot opisuje sveti Benedikt v svojem Pravilu za menihe, ko naroča, naj opat »ne ljubi enega bolj od drugega, razen, če opazi, da se kdo odlikuje z dobrimi deli in pokorščino.« In potem Benedikt doda, »da pri Bogu ni pristranosti. Pred njim se razlikujemo samo takrat, kadar vidi, da se pred drugimi odlikujemo po dobrih delih in ponižnosti" (RB 2,17.20 b-21).
Poslušnost in ponižnost sta za svetega Benedikta in za Jezusa kakor odprtost srca za Božjo besedo, ki nas kliče k življenju. Ki nas kliče, da ji sledimo na poti popolnosti. In zato ponižna poslušnost učenca, ki ga je Jezus ljubil, in je njegovo srce željno odprto, da prejme od Jezusa vse, naredi Janeza za dediča najbolj dragocenega zaklada, ki ga je Kristus zapustil v trenutku svoje smrti: to je zaklada, ki je njegova lastna mati Marija. In Janez takoj sprejme ta zaklad. Brez pripomb. Brez ugovora. Uboga in sprejme. »In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi.« On je tisti, ki je to zapisal, kakor, da bi takoj in v popolnem soglasju podpisal Kristusovo oporoko.

Ni komentarjev:

Objavite komentar