V Lizbono sta jo na vlaku spremljala mati Olimpija in Jacintin polbrat Anton, sin prvega Olimpijinega moža. Tam so jo sprejele sestre v zavetišče »Naše Gospe čudežev«, kjer je ostala od 21. januarja do 2. februarja. Prednica je bila sestra Marija Godinho, ki so jo deklice, in zato tudi Jacinta, imenovale botra. Z Jacinto je več kot en teden ostala tudi mati.
Tik ob zavetišču je Kapela
čudežev. Vanjo se iz zavetišča pride na kor, od koder je mogoče biti pri sveti
maši in častiti Najsvetejše v tabernaklju. V tej kapeli je z velikim veseljem
skoraj vsak dan lahko prejela sveto obhajilo in častila »skritega Jezusa«,
kolikor časa so jo pustili. sedela je na vozičku, nepremično zrla v tabernakelj
in molila ali premišljevala. Opazila je, da se nekateri ljudje v kapeli niso
lepo vedli. Zato je prosila predstojnico:
»Botra, ne dopuščajte, da se
ti ljudje pred Najsvetejšim zakramentom ne bi vedli tako, kot je treba. V
cerkvi je treba biti tiho in pri miru. Če bi ti ubogi ljudje vedeli, kaj jih
čaka!«
Prednica je ljudi opozarjala,
a je niso vselej ubogali. Jacinti je to povedala, ona pa je z resnim obrazom
odgovorila:
»Potrpljenje! Naša Gospa je z
vami zelo zadovoljna. Bi povedali gospodu kardinalu? Naša Gospa ne mara, da bi
se ljudje v cerkvi pogovarjali.«
Prednica je povedala:
»Kmalu sem spoznala, da mi je
presveta Devica poslala angela. Že dolgo sem si želela videti srečne otroke,
katerim se je naša Gospa prikazala. Še zdaleč si nisem mogla misliti, da bo
moja uboga hiša zavetišče najmlajše od treh vidcev.«
Preden je mati odšla domov,
jo je hčerka prosila, naj jo pelje k spovedi. Odšli sta v bližnjo cerkev. Po
spovedi je deklica ponavljala materi:
»O mama, kakšen dober
duhovnik! Vprašal me je toliko stvari!«
V zavetišču je bilo od 20 do
25 deklic. Jacinta se je z vsemi dobro razumela, a najraje je bila v družbi
neke deklice iste starosti in jo je poučevala s tako avtoriteto, kakor da bila
že odrasla oseba:
»Ne smeš lagati. Zmeraj moraš
govoriti resnico. Ne smeš biti lena. Vselej moraš ubogati in iz ljubezni do
našega Gospoda vse potrpežljivo prenašati, če hočeš iti v nebesa.«
Med bivanjem v zavetišču je
po mnenju sestre predstojnice imela več kot enkrat obisk Device Marije. Nekoč
je rekla predstojnici:
»Botra, umaknite se od tam,
ker pričakujem našo Gospo.«
Ob neki drugi priliki je
rekla:
»To pot ni bilo tako kakor
tam doli (v Fatimi), vendar sem dobro vedela, da je bila Gospa.«
Manj kot dva tedna bivanja v
zavetišču je bilo za Jacinto in po njej za nas posebej blagoslovljenih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar