Fatima – šola darovanja trpljenja in žrtev

Pri drugem prikazanju, poleti 1916, je angel povabil pastirčke: »Stalno darujte Najvišjemu molitve in žrtve! Ob vsaki priložnosti, kadar morete, darujte Bogu žrtev v zadoščenje za grehe, s katerimi ga ljudje žalijo, in kot prošnjo za spreobrnjene grešnikov. Predvsem sprejmite in vdano prenašajte trpljenje, ki vam ga bo poslal Gospod.« Ko jim je angel pri tretjem prikazanju podelil mistično obhajilo, je dejal: »Vzemite telo in pijte kri Jezusa Kristusa, ki ga nehvaležni ljudje strašno žalijo. Zadoščujte za njihove zločine in tolažite svojega Boga.«

Že pri prvem obisku, 13. maja 1917, je Marija v obliki vprašanja prosila pastirčke: »Ali se hočete darovati Bogu, da boste prenašali vse trpljenje, ki vam ga bo poslal, v zadoščenje za grehe, s katerimi ga ljudje žalijo, in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov?« Ko je najstarejša vidkinja Lucija v imenu vseh pritrdilno odgovorila, je Marija dejala: »Morali boste veliko trpeti, toda Božja milost bo vaša moč.«

Res trije fatimski otroci niso več imeli mirnega brezskrbnega pastirskega življenja. Kdor je bral kakšno od knjižic, ki popisujejo življenje teh otrok, je lahko ugotovil, koliko križev jih je doletelo in kako so jih z Božjo pomočjo znali darovati za spreobrnjenje grešnikov in v zadoščenje za njihove grehe. Tudi sami so si nalagali prostovoljne žrtve. Najstarejšo vidkinjo Lucijo, ki je najbolj trpela, je Marija pri drugem prikazanju potolažila z besedami: »Ne izgubljaj poguma! Moje brezmadežno Srce bo tvoje pribežališče in pot, ki te bo vodila k Bogu.« Lahko si mislimo, koliko so ti otroci pri sedmih, devetih in desetih letih trpeli, ko jih je 13. avgusta 1917 ugrabil prostozidarski župan in jih za dva dni zaprl. Vse trpljenje so darovali zlasti kot žrtev za spreobrnjenje grešnikov in v zadoščenje za grehe, storjene zoper Marijino brezmadežno Srce.

Marija je pri tretjem prikazanju pastirčke povabila: »Žrtvujte se za grešnike in pogosto recite, posebno kadar napravite kakšno žrtev: O Jezus, to je iz ljubezni do tebe, za spreobrnjenje grešnikov in v zadoščenje za grehe, storjene zoper Marijino brezmadežno Srce.«

Pri četrtem prikazanju, 19. avgusta 1917, jih je Božja Mati spodbudila k molitvi in žrtvovanju z besedami: »Molite, veliko molite in delajte žrtve za grešnike. Veliko duš namreč gre v pekel, ker ni nikogar, ki bi se zanje žrtvoval in molil zanje.« K sprejemanju trpljenja in izvrševanju žrtev so pastirčke spodbujale tudi zadnje Marijine besede pri šestem prikazanju 13. oktobra 1917: »Naj ljudje ne žalijo več Boga, našega Gospoda, ki je že zelo žaljen.«

Lucija o svojem trpljenju takole poroča: »Moj oče je bil zdrav, krepak človek, ki še glavobola ni poznal. In v manj kot štiriindvajsetih urah ga je huda pljučnica nenadoma spravila v večnost. Čutila sem tako veliko bolečino, da sem mislila, da bom tudi jaz umrla. On je bil edini, ki mi je izkazoval prijateljstvo, ko so me v družini obtoževali, in samo on me je branil. Umaknila sem se v svojo sobo in ječala: ‚Moj Bog, moj Bog! Nikoli si ne bi mislila, da lahko pošlješ toliko trpljenja. Toda trpim iz ljubezni do tebe, v zadoščenje za grehe zoper Marijino brezmadežno Srce, za svetega očeta in za spreobrnjenje grešnikov.‘«

Kako goreči so bili pastirčki pri reševanju grešnikov za nebesa, kažeta naslednja dva primera. Nekaj otrok dveh družin iz kraja Moita je beračilo od hiše do hiše. Ko so jih nekoč naši pastirčki srečali, je Jacinta dejala: “Dajmo tem revčkom svojo malico za spreobrnjenje grešnikov!” Stekla je k njim in jim razdelila malico. Pastirčki so še večkrat dali malico tem revnim otrokom. Zaradi tega so bili sami lačni. Uživali so želod, a so iskali takšnega, ki je bil bolj grenak, da so prispevali za spreobrnjenje grešnikov večjo žrtev.

Ko so se igrali pri vodnjaku Lucijinih staršev, jim je Jacintina mati prinesla nekaj grozdov iz svojega vinograda, ki je segal prav do vodnjaka. Jacinta je tedaj predlagala: »Ne jejmo jih, darujmo to žrtev za grešnike.« Potem je vsa srečna hitro nesla grozdje drugim otrokom, ki so se igrali na ulici.

Vsi se srečujemo z različnim trpljenjem. Trpljenje je bilo, je in bo do konca časov glavni problem človeštva. Ne moremo ga popolnoma odpraviti, lahko ga lajšamo. Predvsem je pomembno, da ga osmislimo, kakor so ga v Marijini šoli osmislili preprosti fatimski pastirčki. Kristjani v trpljenju ne gledamo le nekaj negativnega. Hodimo za Kristusom, ki je pred nami in za nas nosil križ in nas na njem odrešil. Posnemamo Mater Marijo, ki je svoje trpljenje pridruževala Kristusovemu trpljenju in tako postala vzornica vseh, ki se darujejo. Če svoje trpljenje pridružujemo Marijinemu in Jezusovemu trpljenju ter ga tako z ljubeznijo darujemo, dobi veliko odrešenjsko vrednost. Kakor fatimski pastirčki tudi mi lahko rešujemo ljudi za večno življenje pri Bogu.

An