Posvetila sem se Jezusovemu in Marijinemu Srcu.

Končno je prišel dan, ki sem ga že dolgo želela – dan, ko sem se v celoti predala presvetemu Jezusovemu in brezmadežnemu Marijinemu Srcu. Odkar sem izvedela za to pobožnost, je preteklo že precej časa. Na začetku se mi je zdelo, da je pobožnost zame nedosegljiva. Bila je kot svetla luč, ki sveti in vabi k sebi na obzorju, a jaz sem od nje preveč oddaljena, da bi jo mogla doseči. To ne more biti zame, grešnico, ki se vedno znova ujamem v zanke vsega tistega, česar nočem, grešnico, ki se vedno znova zaman trudim za vse, kar hočem. Ko sem brala besedila o posvetitvi, sem se dobesedno prestrašila zapisanega dejstva, da je bistvo posvetitve zavestna in popolna odpoved grehu, zapeljivosti zla in hudemu duhu … Res je, da vse to še kako močno želim, a se predobro poznam in kljub vsem močnim željam vedno znova padem in grešim. Vse skupaj sem torej na začetku razumela tako, da, kdor se posveti, ne sme nikoli več grešiti, in sama tega nisem sposobna. Vmes mi sicer večkrat, kot odmev, na misel prihaja beseda: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike« (Mr 2,17). In spomnim se, koliko stvari, ki so se mi sprva zdele nemogoče in nedosegljive, je Bog po svoji milosti že naredil v mojem življenju. Le zaupati moram. Če Mu ne zaupam, pomeni, da Ga ne ljubim, da ne verjamem, da je vsemogočen. Če Mu zaupam, potem verujem. Čeprav je vera v mojem srcu drobna kot gorčično zrno, je On tisti, ki ji po svoji milosti lahko da rast do velikosti drevesa, na katerem bodo počivale ptice neba. On daje rast. Ampak jaz moram sodelovati, narediti, kar je v moji moči. Tako premišljuje in obračam svoje misli dneve in mesece. Trudim se z molitvami in prošnjami … padam, vstajam. Vedno znova nadaljujem pot, čeprav večkrat z mesta, ki je duhovno nekaj kilometrov po poti nazaj od mesta, kjer sem padla. Upati. Začeti znova. Nikdar obupati. On bo dal moč. On bo pokazal pot. Mati bo dala nasvet in prosila zame. Pobiram se s tal in nadaljujem pot z oporo, ki mi jo daje Božja beseda, spisi svetnikov, vsakršna duhovna literatura. Neizmerno začnem ceniti trenutke, ki so mi dani, da lahko berem, da še toliko vidim, da imam na razpolago tisti čas … Čeprav samo pol ure, nekaj minut skupaj.

Moja pobožnost devetih zaporednih prvih petkov in petih zaporednih prvih sobot je mojo dušo prevetrila. Za rast kreposti pa jo je preorala redna mesečna sveta spoved. Kako resnično je, da se človek lahko trudi, a le Bog daje rast. In tudi to sem izkusila, da Učitelj pride, ko je učenec pripravljen. Zadnje knjižice za posvetitev JMS ste mi poslali ravno pravi čas, da sem lahko po svojih močeh karseda zbrano še enkrat opravila devetdnevnico, na način, da sem »podpisano« posvetitev in izročitev lahko opravila ravno na praznik Jezusovega darovanja v templju, na svečnico, ki je – kako simbolično tudi za mojo posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu – dan posvečenega življenja. Mirna sem. Počutim se varno, kljub temu, da vem, da bom gotovo še padala, grešila. Spoznala sem, da je nečimrno, da od sebe pričakujem popolnost, preden se smem postaviti pred Očeta. Le Bog je popoln. On pa od nas želi le, da se za to trudimo, ne glede na to, da cilja v tem življenju ne bomo dosegli. Tako se (na)učimo, da je pomembna pot, neprekinjena hoja po poti posvečevanja, ki sama po sebi postane cilj, na katerem nas čaka zveličanje. Ne pričakuj od sebe popolnosti. Zaupaj. Prepusti se, izroči se, posveti se. Jezusovo in Marijino Srce bosta poskrbela, da se dopolnijo vse pomanjkljivosti. Ta veliki dar lahko sprejmeš le, če si sam praznih rok.

Zanimivo je, kako človek hodi večkrat po isti poti, mimo istih reči, pa nekoč opazi hišo ali drevo, ki ga prej ni nikdar, čeprav je bilo ves čas tam. Enako je z branjem besedila. Bereš tretjič, petič iste stavke, a ne dojameš. Ko pa je srce pripravljeno, morda dovolj čisto in izpraznjeno sebe, razumeš in dojameš. To se je meni zgodilo z branjem naslednjih vrstic iz priročnika za posvetitev JMS:

»S posvetitvijo po Mariji izročimo Jezusu svojo dušo in telo, duhovni napredek, svoje molitve, žrtve in dobra dela, svoje skrite duhovne boje, prizadevanje za čistost duše, različne križe, zdravstveno stanje, svojo družino, znance in prijatelje, svoj poklic in materialne dobrine. V nas se začne novo življenje, ki je oblikovano po Jezusovem in Marijinem Srcu.

Če se zavestno podarimo Jezusovemu in Marijinemu Srcu, se nam tudi onadva podarita na nov način. Gre za zavezo dveh ljubezni. Ko se podarimo Jezusu in Mariji, smo njuna last in onadva bosta skrbela za nas kot za svojo lastnino.«

Ko sem resnično dojela, kaj to pomeni, sem v svoji duši dobesedno zavriskala, kot nekoč sv. Frančišek Asiški. To iščem, to hočem, srčno želim to storiti! V teh nekaj stavkih je dejansko zaobseženo prav vse, kar želim, kar me skrbi, za kar molim … In dana je najmočnejša možna obljuba vsakršnega varstva in pomoči – Božjega Sina in Njegove Matere. Je kaj večjega od tega?

V prilogi torej z veseljem v srcu pošiljam obrazec posvetitve JMS. Sprejmite me v to lepo družino posvečenih JMS, da bomo še bolj duhovno povezani tudi med seboj.

O.