Bil je čas vojne Bil sem
krščen še istega dne. Krstil me je takratni bolnišnični kurart
Ignacij Slana. Botri sta bili sestra usmiljenka in dežurna babica.
Molitev je prav za prav
čudna stvar. Je lahka in »zelo« težka hkrati. Zelo lahko je
ponavljati naučene molitvene obrazce, zelo težko pa je vztrajati v
zbrani molitvi, moliti tako, da dobi vsaka beseda svojo težo in svoj
pomen.
Moliti me ni nihče učil.
Kot otrok sem poslušal odrasle. Ko sem bil toliko sposoben, sem
ponavljal posamezne besede in kasneje molil skupaj z odraslimi.
Molitev je bila del
vsakodnevnega življenja, pred jedjo, po jedi in večerna molitev, to
je bil obvezni dnevni ritem.
Rožni venec je bil
vsakodnevna molitev. Poleti, ko se je delalo do noči, vsaj ena
desetka. V zimskih večerih pa včasih vsi trije deli. Za svoje
potrebe sem rožni venec prilagodil in primerno skrajšal. Moja
pokojna sestra – približno dve leti sva bila skupaj v domu,
zadnjih deset mesecev je bila priklenjena na posteljo – mi je
velikokrat rekla: »Hvala Bogu, da imamo rožni venec.«
Zjutraj se vedno mudi.
Vstajali in odhajali smo ob različnih urah, tako da je bil zjutraj
samo križ, mogoče še Sveti angel.
Pri verouku nas katehet ni
učil molitev, saj smo vsi znali vsaj osnovne molitve. Tega, kar smo
molili, nismo razumeli. Nihče pa nam molitev ni nikoli razložil.
To je bistveni problem
molitve, molitvene obrazce se je zelo lahko naučiti na pamet. Lahko
jih je odrecitirati, težko pa je zbrano moliti, še posebej, če ne
razumeš tega, kar govoriš.
Očenaš sem začel
razumevati šele pred kakšnimi 15 leti, ko sem bral pisma sv.
Avguština vdovi Probi v Emono. V njih je očenaš razložen na zelo
dojemljiv način. Zanimiva je Avguštinova ugotovitev, da ni treba
ničesar drugega prositi, saj je vse, kar potrebujemo, obseženo v
očenašu.
Kasneje pa sem bral tudi
knjigo pok. papeža Benedikta XVI. Če se prav spomnim je bil naslov
knjige Jezus iz Nazareta. V knjigi je razlaga očenaša, se pa
velikokrat sklicuje na sv. Avguština.
V takratni nižji
gimnaziji nam je katehet rekel, da je molitev pogovor z Bogom. Kadar
sem o tem razmišljal, te definicije nisem nikoli ponotranjil. Vse
molitve so bile neskončni monologi, neskončna vrsta prošenj,
nikjer pa ni prostora za Božji odgovor.
Že po birmi nam je
katehet rekel: »Molitev je dihanje duše.« To definicijo sem lahko
takoj ponotranjil in sprejel za svojo. V življenju sem lahko
velikokrat ugotovil resničnost te trditve. Kadar iz katerega koli
razloga nisem opravil vsaj najnujnejših molitev, sem bil
razdražljiv, prepirljiv, dokler se nisem vrnil v običajni molitveni
ritem.
Ko ne moreš moliti
Vse se je zgodilo v
stotinki sekunde. Ko so me vozili iz ordinacije v ordinacijo, sem
čutil, kako postajam neobčutljiv za svet okrog sebe. Ne vem,
kolikokrat so me vprašali: priimek, ime, naslov. Je bilo to nujno,
ali so samo preverjali, če sem pri zavesti.
Ne vem, kaj je bil vzrok;
motnje v zavesti, posledica udarca, pretres možganov ali učinek
zdravil. Zagrnila me je nepredirna tema. V podzavesti, ki je
delovala, sem čutil, da sem prišel do točke, s katere ni povratka.
To je torej konec. Tu se konča čas in se začenja večnost. Poti
nazaj ni.
Poskusil sem moliti,
vendar nisem mogel izgovoriti niti besede. Obupno sem si prizadeval
moliti. Samo en očenaš, vendar se nisem mogel spomniti niti besede.
Samo eno besedo, eno molitvico, potem bom prestopil mejo.
Zbudil me je mehanski glas
dežurne sestre. Rutinska vprašanja in rutinski odgovori. In spet
sem se znašel v brezčasju.
Bil sem najstarejši v
sobi, ena od sester me je klicala atek. Zjutraj je prišla preverit
življenjske funkcije. Pokliče me: »Atek, zbudi se, ti si že
mrtev, aparat te sploh ne zazna.« Očitno je organizem sam tako
upočasnil metabolizem, da aparat ni mogel zaznati življenjskih
funkcij. Ko sem se začel premikati, se je takoj oglasil signal. »Si
že naš,« je rekla sestra«.
Znašel srm se pred
ogromno sestavljanko. Bila je kot redka mreža, veliko delčkov je
manjkalo. Nekaj dni so ti delčki prihajali iz podzavesti. Tako sem
lahko povezal preteklost in sedanjost, sem se lahko orientiral v času
in prostoru.
Moj Bog, zakaj, zakaj?
Zgodi se Tvoja volja. Pomagaj mi sprejeti to kot del tvojega
odrešilnega načrta, ki ga ne poznam.
Nekje iz daljave je do
ušes prišla melodija, začel sem jo ponavljati, vedno bolj mi je
postajala poznana. Pojavile so se besede, Spoznal sem pesem: »Marija,
Mati moja«. Začele so se vračati molitve. To prav za prav še niso
bile molitve, bile so posamezne vrstice molitev, psalmov,Taizejskih
molitev. Počasi se je ta zmeda vrstic začela urejati, končno sem
lahko spet molil.
Ko se je vrnila sposobnost
molitve, se je povrnil mir. Prihajali so zdravniki z različnimi
informacijami in vprašanji.
Mašna daritev
Maše so bile v
latinščini. K mašam smo hodili z »bukvicami«. Odrasli so nam
pokazali, kaj naj beremo, in brali smo, ne da bi razumeli, kaj
beremo, ne da bi razumeli kaj se dogaja pri maši. Takrat so bile pri
maši tri kategorije udeležencev. Mašnik z ministranti, ločen od
ostalih z oltarno ograjo. Pevci in organist na koru so bili
kategorija zase. Ostali v cerkvi pa vsak po svoje, nekateri so brali,
nekateri, zlasti starejše gospe, so molili rožni venec. Spet drugi
čakali na zadnji blagoslov.
Tudi po preureditvi
bogoslužja, ko je bil oltar obrnjen proti vernikom, molitve v
slovenščini, se ni kaj bistveno spremenilo. Naučili so nas
odgovorov v slovenščini, pomen in vsebina pa je bila še nadalje
neznanka.
Pri verouku nam je katehet
razložil zgradbo maše, kar pa mi ni kaj dosti pomagalo, da bi
doumel skrivnost maše. Tudi, ko nam je govoril o besedah posvetitve:
»To je moje telo ...To je moja kri ...«. Nisem kaj dosti razumel,
kaj to pomeni.
Maša je zame tako postala
nekakšen folklorni ritual brez vsebine, nekaj, kar je stvar
preteklosti, lep običaj. Spominjam se pogovora na osamljeni kmetiji.
Gospodar reče: »K maši grem zato, da zvem, kaj je novega.«
Zato, ko je nastopila
kriza vere, nisem imel nobenih težav s tem, da sem mašo opustil in
zavrgel kot neuporabno folkloro, kot lepo navado in nič drugega.
Nedelja
Nedeljo smo takrat (razen
oblastnikov) spoštovali in praznovali. Spominjam se, da je bila na
veliko noč obvezna delovna akcija, čiščenje parka Tivoli;
udeležila se je vsa zavedna mladina. Delovna akcija je bila ne glede
na to ali je bila velika noč zgodnja in je še ležal sneg ali pozna
in je bila trava že 10 cm visoka.
Praznovanje nedelje se je
začelo v soboto po kosilu. Moralo je biti kakšno zares nujno
opravilo, da se je delalo v soboto popoldne. Otroci smo morali
očistiti in okrasiti »bohkov kot«, ženske so pospravile po hiši,
moški pa okrog hiše. Pripravili smo vse, kar je bilo mogoče za
nedeljo. Nedelja je bila res nedelja. Še domače naloge smo morali
spisati v soboto popoldan.
Jožef Vodopivec
