Z navedenimi besedami Jezus središče pozornosti preusmerja od zunanjega k notranjemu. Takoj se vprašajmo: kaj povedo Jezusove besede nam danes. Pomembno je bistvo, naše srce! Vedno smo v nevarnosti, da bi bolj poudarjali zunanjost kot pa tisto, kar je v naši notranjosti, v srcu. Jezus bi nam danes rekel: »Veliko skrbi namenjate zunanjemu onesnaževanju zraka, vode, ozonski luknji; skoraj nič pa vas ne skrbi notranje in moralno onesnaževanje, ki se vedno bolj širi.« Koliko jih pomisli na onesnaževanje resnice, ki ga povzročajo izkrivljene oblike informacij, komu je mar, ko se kar po vrsti kršijo Božje zapovedi?
Kako zelo so ljudje pozorni na to, kar »prihaja« vanje skozi usta, namreč na pokvarjeno hrano, na hrano s pretečenim rokom, dosti manj pa na to, kar »prihaja iz« njihovih ust, to so ostre, nasilne in včasih celo lažnive besede. V ozadju in temelju je človekovo srce, njegova sebičnost, lakomnost, nevoščljivost ali pa vsaj njegova nepazljivost in malomarnost.
Jezus v svojem evangeliju zastavi program ekologije srca. Potrebno je ozdraviti človekovo srce, ki je izvir vsega. Če se bo to zgodilo, bodo tudi vse druge oblike ekologije v redu. Iz srca izhaja vse tisto, kar je resnično zlo in kar resnično onesnažuje svet. V rastlinskem in živalskem stvarstvu ni ničesar, kar bi bilo samo v sebi »slabo«, »grešno«. Hudobija je le v človeku, ker je svoboden. Dokler Adam ni onesnažil stvarstva s svojim grehom, Sveto pismo zapiše, da je »bilo prav dobro«.
Za ekologijo srca mora začeti vsak pri sebi, pri svojih najglobljih teženjih. Nato pri svoji družini. Jezus je naštel, kaj moramo odstraniti iz svoje notranjosti: »hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka.«
Da bi bili konkretni, vzemimo eno od grdobij, ki jih našteva Jezus: grehi jezika, opravljanje in obrekovanje, in drugo pregreho, ki je z njima v sorodu, podlo govorjenje ali natolcevanje na račun bližnjega. Začnimo brezkompromisni boj proti opravljanju, nepotrebnem kritiziranju, grdem govorjenju o odsotnih, izrekanju prenagljenih in nepremišljenih sodb. Začnimo pri sebi! Ta strup je zelo težko izkoreniniti, ko se razširi.
Delavci pri javni snagi (danes jih imenujemo »ekološki delavci«) imajo kraj, kamor vozijo odpadke: v peč za zažiganje smeti. Tudi Jezus je za ekologijo srca predvidel zažigalno peč: to ja zakrament sprave, spoved, ki jo spremlja iskreno kesanje. On sam je zažigalna peč, saj je vedno pripravljen odvzeti naše grehe in jih oprati v svoji krvi. Njegova kri je močan »detergent«, topilo, ki »raztopi« strdke slabega, ki nastajajo v naši vesti. »Kristusova kri bo očistila našo vest mrtvih del« (Heb 9,14).
Spregovorimo tudi besedo o tem, kako ohranjati čisto drugo »okolje«: družino. Takrat, ko gre za nas same, je glavna beseda 'odkriti', se pravi spraviti na dan slabe namene in dela ter se proti njim odkrito boriti. Ko gre za druge, za družinske člane, je pogosto najboljša metoda 'pokriti': pokriti slabosti in napake, znati opravičevati in počakati; raje poudarjati dobro, ne slabega, v pričakovanju, da bo človek sam odkril tisto, kar pri njem ni na mestu. »Ljubezen vse prenese,« je rekel sv. Pavel (1 Kor 13,7). To seveda ne izključuje dialoga in bratskega opomina, ki je iz ljubezni.
Tudi za to domačo ekologijo obstaja zažigalna peč, v kateri lahko uničimo vse odpadke, preden postanejo strupeni: medsebojna prošnja za odpuščanje. Prav neverjetno je, kako to preprosto dejanje pomiri ozračje, vlije zaupanje in pogum, pomaga začeti znova z več ljubezni in spoštovanja kot prej.
Sredi meseca februarja s pepelnico začenjamo najmočnejši čas cerkvenega leta. Pri tem nam lahko pomagajo tudi v članku navedene spodbude. Naj bo blagoslovljen postni čas!
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar