Zdaj prinašajo darove na oltar: pateno z veliko hostijo, ciborij z malimi hostijami, vrčka z vinom in vodo. Darovi pomenijo vse navzoče. Kruh in vino sta najprej simbola vsega, kar potrebujemo za življenje. Nekvašen pšenični kruh in vino iz grozdja, pomešano z vodo, je uporabljal pri zadnji večerji že Kristus. Kar je naročil delati v njegov spomin, to se zdaj izvršuje na oltarju.
Še večji simbolični pomen pa imajo ti darovi, kadar jih prinesejo navzoči verniki. Takrat so še bolj znamenje njih samih in vseh njihovih dejavnosti. Če somašuje več duhovnikov, je potrebno pripraviti več velikih hostij. Hostije so iz pšenične moke in vode, brez kakršne koli druge primesi, pečene v posebni prav za peko hostij izdelani pečki. Lahko si misliš, koliko dela in skrbi je potrebno, da od pšenice, ki jo poljedelec vseje na njivi, pride do žetve in do pečenih hostij. Kruh pomeni vso človeško dejavnost. Podobno velja za vino. Pomisli, koliko truda je potrebno, da pride do vina. S prinosom kruha in vina na oltar se na začetni način vključuješ v Kristusovo daritev, ki se bo izvršila pri spremenjenju teh darov v Jezusovo telo in kri.
Kelih, ki ga duhovnik uporablja pri mašni daritvi, je najbolj sveta posoda v bogoslužju, saj je po posvečenju v njej Kristusova kri, Kristus sam. Že pri zadnji večerji je po večerji vzel kelih in rekel: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se preliva za vas« (Lk 22,20). Po današnjih predpisih mora biti kelih iz trdne in plemenite snovi.
Mašnik pri pripravi darov vinu doda nekaj kapljic vode, kakor je tudi Kristus pri zadnji večerji po judovski navadi vlil v vino malo vode. Ima pa to pomešanje vode z vinom globok simboličen pomen. Vino pomeni Kristusa, voda pa vernike. Po evharistični daritvi in po svetem obhajilu naj bi se tako kakor kapljice vode z vinom združili s Kristusom in postali bolj Božji. To simboliko izraža tudi mašnikova tiha molitev pri vlivanju vode v vino: »Po skrivnosti te vode in vina naj bomo deležni Božje narave Kristusa, ki je postal deležen naše človeške narave.«
Naše sodelovanje z mašno daritvijo lahko izražajo tudi drugi darovi, na primer 'pobiranje v pušico' in 'ofer'. V Rimskem misalu je rečeno: »Sprejemamo lahko tudi denar ali druge darove za reveže ali za cerkev, ki jih verniki prinesejo ali po cerkvi zberejo, zato je te darove treba položiti na primeren prostor, vendar ne na evharistično mizo.« Na nek način sodelujejo z mašno daritvijo tudi tisti, ki 'dajo za mašo', dajo mašni dar ali štipendij, da bi se opravila mašna daritev po njihovem namenu, na primer za njihove pokojne. S tem se ne 'plača' maše, ampak je to dar za vzdrževanje duhovnika. Maša je duhovna vrednota neprecenljive vrednosti in je ni mogoče 'plačati'. Zato je neprimerno, če kdo vpraša: »Po koliko so maše?« ali reče : »Grem za maše plačat.« Lahko vpraša: »Koliko je mašni dar? Koliko je mašni štipendij?«
Skupaj z Danielom Ropsom môli v srcu: »Z velikodušnim srcem in vdano dušo, Gospod, ti darujem vse, kar imam, kar sem, kar doživim in kar moram prenašati. Saj vem, da mi bo stokrat povrnjeno z mirom, blagoslovom in upanjem, zakaj tvoja ljubezen v velikodušnosti ne pozna mejá.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar