SKRIVNOST KRIŽA Križ življenja (2)

Človekovo življenje pa je še nekaj drugega. Človek je telesno in duhovno bitje, oboje se v njem združuje. Ker smo zemeljski, je naše telo narejeno iz zemeljskih prvin, ki minevajo. Toda to ni ves človek. Človek je duhovno bitje, ki ima svoj izvor v Bogu. Človeka je Bog ustvaril iz obeh prvin, zato je tudi človekovo življenje napetost med tema dvema prvinama. Bolj ko nam dnevi minevajo, bolj naj bi se v nas uresničevalo Božje življenje. To pomeni, da naj bi bil Bog vse bolj upodobljen v našem umrljivem telesu. Življenje je torej minevanje človeškega v nas in rast Božjega. Ker po Jezusu priteka v nas Božje življenje, postajamo vedno bolj živi.

Spet bi si lahko pomagali s primero. Človeško življenje je podobno rasti enoletne rastline, ki jo posejemo. Posejemo samo zrno, ki začne kaliti in rasti. Ko zraste rastlina, ne kaže še nobenih sadov. Potrebna je naravna rast in cvetenje, da se v rastlini lahko začne uresničevati tisto, za kar smo jo posejali. Ko odcveti, se v njej začnejo delati plodovi. Ko plodovi dozorijo, je rastlina ostala brez pomena, zato lahko propade, saj je izpolnila svoje poslanstvo.

Človek, ki je rojen na svet, v sebi nosi kal duhovnega življenja. S krstom, rastjo in razvojem se duhovno življenje v človeku vedno bolj uresničuje. Človek po deležnosti Božjega življenja postaja vedno bolj nadnaravno živ. Za rast duhovnega življenja je potrebno skrbeti in uporabljati sredstva, ki nam jih je Bog dal, da se lahko Božje življenje v nas krepi. Namen človekovega življenja ni ohranjanje telesnih prvin, marveč rast in zorenje duhovnih prvin. To je razdajanje zemeljskega in rast v nebeškem. Bog začne vedno bolj bivati v človeku, dokler le-ta ne dozori za Boga. Razdajanje ali služenje nam pomaga, da se gradimo kot Kristusovo telo. Apostol Pavel pravi, da se sveti usposobijo za delo služenja, za izgrajevanje Kristusovega telesa, dokler vsi ne pridemo do edinosti vere in do spoznanja Božjega Sina, do popolnega človeka, do mere doraslosti Kristusove polnosti. Po njegovem postanemo zreli takrat, ko se Kristus v polnosti upodobi v nas. Življenje je zato neke vrste proces, ko se Bog naseljuje v nas. Zemeljsko mineva, se použiva, Božje pa raste in zori, zato sedaj lahko razumemo Jezusa, ko pravi, da je on sam življenje. »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.« Ko se Jezus naseljuje v nas, postaja on sam naše življenje. Lahko bi celo rekli, da je naše življenje umiranje grešnega človeka in oživljanje Božjega človeka Jezusa v nas. V Jezusu, ki je naše življenje, vedno bolj vstopamo v Božje življenje in se vsa Sveta Trojica v nas čedalje bolj upodablja. Kajti to, kar je propadljivo, si mora obleči nepropadljivost, in kar je umrljivo, obleči neumrljivost. Ko pa si bo to, kar je propadljivo, obleklo nepropadljivost, in to, kar je umrljivo, obleklo neumrljivost, tedaj se bo izpolnila beseda, ki je zapisana: Smrt je použita v zmagi. Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo?

Življenje je preprosto propadanje propadljivega in rojevanje ali zmagovanje Božjega. Ne smemo bežati pred propadanjem, marveč moramo razumeti, da smo za to ustvarjeni. Razdajanje in življenje za druge je neke vrste propadanje, a ne za večnost. Naučiti se propadati je naučiti se živeti. Vsa naloga našega človeškega življenja je naučiti se izgubljati življenje in ga znova najti v Jezusu. To je križ za človeka, ki je še sebično zagledan v svoje življenje. Res nam telesno življenje odteka po kapljicah, toda hkrati z odtekanjem kapljic telesnega življenja se mora v nas naseljevati Jezus, ki je naše življenje. Tako kakor je on pustil križati svoje zemeljsko telo, ga moramo pribijati na križ tudi mi. S križanjem in razdajanjem svojega telesnega življenja se v nas rojeva Kristus, ki nas spreminja v otroke vstajenja. Rojeva nas za oni vek, kjer se ne bodo ne ženili ne možile, ampak bodo kakor angeli v nebesih.

p. Branko Petauer