VALERIJINE VRSTICE Prapravnuki

Predpust leta 1911, ko sta se poročila Jožef in Frančiška, je bil izjemno lep. Iz takratnih časopisov izvemo , da so na prisojnih rebrih cvetele pomladne rože in da je ščinkavec že pel svatovsko pesem. Kakšno pa je bilo razpoloženje mladoporočencev, ne pove nihče. Franca je bila gotovo srečna. Ni se spraševala, kakšen bo jutrišnji dan; pomembno je bilo, da se poroči in družini ne bo več v sramoto. Z njenim primerom so strašili še njene nečakinje in pranečakinje, potem se je pozabilo. Bila je doma iz stare poštene kmečke rodbine, tudi Jožef je izviral iz take. Ko je začel hoditi za njo, so bili vsi zadovoljni. Toda, ko je pri svojih rosnih osemnajstih zanosila, si je Jožef premislil. Otroka je sicer priznal pred pričami, a na poroko ni mislil. Jožek se je rodil prizadet, umrl je, ko mu je bilo 12 let. Toda kaj, ko je bila čez dve leti spet noseča, a s poroko spet ni bilo nič. Otrok se je rodil slaboten in je po 13 dneh umrl. Čeprav Jožef ni kazal veselja do zakona, je ljubezen kar trajala. Njun tretji otrok se je rodil, ko sta bila že nekaj mesecev poročena. Ponižanja, ki jih je Franca doživljala v zakonu, se zdijo v današnjem času skoraj nepredstavljiva. Dostikrat sem se vpraševala, zakaj je morala prenesti vse to, zakaj ji je Bog sploh dal živeti. Potem pa sem nekega dne spoznala njene prapravnuke - za cel grozd jih je: sami veseli, srečni, lepo vzgojeni, bistri otroci, rekla bi, da na takih svet stoji. Najbrž ne bodo nikoli vedeli za trpljenje svoje praprababice, a jaz zdaj vem, da njeno življenje ni bilo zaman.

Valerija