Po isti poti smo se vrnili do avtobusa. Tako smo nastopili našo zadnjo vožnjo po mestu. Bolj, ko smo se vozili iz centra, bolj moderno je bilo mesto. Stolpnice in velika blokovska naselja. Toda vse na ravnini. Da, na nepreglednih ravninah je bilo narejeno to mesto.
Do letališča Pulkovo sploh ni bilo daleč. Kmalu smo se znašli pred letališkimi zgradbami. Pobrali smo prtljago in še enkrat pregledali, če imamo vse. Posebej pomembno je bilo, da smo imeli s seboj svoje dokumente in tisti list, ki so nam ga dali ob vstopu v Rusijo.
Naše letalo se je pojavilo. A je bilo potrebno še čakati, da smo se lahko vkrcali. Počasi smo se začeli pomikati.
Dvigali smo se zelo hitro. Bilo je že krepko popoldne, a sonce je bilo še vedno svetlo. Nič se še ni nagibalo k zatonu. Daleč pod seboj sem gledal pokrajino. Bila ja ravna, le tu in tam se je dvigal kakšen mali hribček. Pokrajina je bila vsa preluknjana z jezeri. Večja in manjša so se lesketala v soncu. Opazil sem, da so jezera že nekoliko bolj zlato obarvala. Torej se je sonce le odločilo, da bo zašlo. Vedno bolj poševni žarki so se lesketali na vodni gladini, da je bila vsa zlata. Užitek je bilo gledati tja dol. To vedno rad počnem. Kako lep je svet, a njegove lepote pogosto ne znamo ceniti. Zagledani smo v vse kaj drugega kot v tisto lepoto, ki jo je Bog natresel okoli nas.
Čisto sem se pogreznil v premišljevanja o Bogu, o vesolju in lepoti naše Zemlje. Šele zadnji sončni žarki, ki so mi rdeče posvetili v oči, so me opozorili, da se dan končuje. Torej smo že blizu cilja. Spustili se bomo na zemljo in tam spodaj nadaljevali svoja vsakdanja pota.
Približali smo se Zagrebu. Bil je že v senci. Sočni žarki so se že umaknili za gore in ga niso več božali.
Ko smo bili na trdnih tleh, smo zaploskali. Seveda pilotu, ki nas je varno pripeljal od daleč, iz zraka, iz višin, nazaj na trdna tla. Tako se je končalo naše popotovanje v Rusijo. Bilo je kratko, a veliko lepega smo doživeli. Splačalo se je iti na pot. Pa še dobra družba smo bili. Z duhovniki je lepo potovati, saj smo kakor bratje drug drugemu. Če se trudimo v Gospodovem vinogradu, smo si podobni tudi v prostem času. Pa še molitve je bilo dovolj in vsak dan smo darovali sveto mašo.
Zadnje besede so veljale našemu voditelju Silvu: »Ali bomo še kam šli takole skupaj? Lepo nam je bilo!«
p. Branko Petauer
Ni komentarjev:
Objavite komentar