Dokler smo zdravi, imamo tisoč želja. Ko pa zbolimo, je naša edina želja, da bi ozdraveli! Kako krhke so naše posode in domovi, kjer preživljamo svoj vsakdan. V teh mesecih svetovne epidemije trepeta skoraj vsak človek na svetu in v svojem srcu ponavlja: Bog, daj, da se ne bi okužil. Če pa že pride do tega, človek spozna, da se resnično ne more rešiti sam, zato išče in prosi pomoči. Vernikom je v tem cerkvenem letu, ki se počasi izteka, papež Frančišk postavil v ospredje sv. Jožefa, mogočnega varuha in priprošnjika v največjih stiskah in težavah. Sveti oče nam v apostolskem pismu »Patris corde« – Z očetovskim srcem, priporoča popolno zaupanje našega življenja v varstvo sv. Jožefa. V pismu med drugim pravi: »Božja volja, njegova zgodovina, njegov načrt gredo tudi skozi Jožefovo stisko. Jožef nas tako uči, da verovati v Boga vključuje tudi verjeti, da On lahko deluje skozi naše strahove, našo krhkost, našo slabotnost. Uči nas, da se sredi viharjev življenja ne smemo bati Bogu prepustiti krmilo našega čolna.« Dobro je, da kristjani z velikim zaupanjem prosimo in kličemo sv. Jožefa na pomoč in Božjo Mater Marijo, ki jo kličemo »Pomočnica kristjanov«. V Svetem pismu nas Bog za vsak dan v letu spodbuja: »Ne boj se«! Zaupaj! Vera pa nas uči, da Bogu vračamo hvaležnost s svojo ljubeznijo. Marija in sv. Jožef nam pri Bogu izprosita, kakor pravi stara Marijina molitev, »Spomni se, o premila Devica Marija, da še nikdar ni bilo slišati, da bi bila ti koga zapustila, ki je pod tvoje varstvo pribežal,...« ali molitev k sv, Jožefu: »Spomni se o najčistejši ženin Božje Matere Marije in moj zaščitnik, da še nikoli ni bilo slišati, da bi kdo, ki je Tebe prosil pomoči, ne bil uslišan in potolažen ...« Tako ni potrebe po pretirani zaskrbljenosti. Saj zaupamo v Gospodovo pomoč in priprošnjo Device Marije ter sv. Jožefa.
V Cerkvi častimo, slavimo Boga in se priporočamo svetnikom tudi z navdušenim petjem, kakor pravi ljudski rek: »Kdor pobožno poje, dvakrat moli, kdor pa z veseljem, trikrat.« S petjem človek izraža svoje najgloblje notranje čutenje do vsega, kar je sveto. V pesmih, ki se nanašajo na sv. Jožefa, opevamo Jožefove kreposti: Jožef najzvestejši, najčistejši, najpravičnejši, najmodrejši, ...
Sv. Jožef pa je tudi »Strah hudobnih duhov«. Še kako veljajo Petrove besede za ta čas: »Trezni bodite in budni (čuječi)! Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl. Uprite se mu trdni v veri. Saj veste, da prav takšno trpljenje prenašajo vaši bratje, ki so po svetu«(1 Pt 5, 8–9). Hudobni duh torej ne miruje.
Poglejmo resnični dogodek, ki je zapisan v knjižici Pojdite k Jožefu, 1938, Jožef M. Seigerschmied: »V bolnišnico za nalezljive bolezni so sestre redovnice sprejele 18-letno dekle, ki je imela črne koze. Zdravstveno stanje dekleta je bilo zelo slabo. Glavna sestra je vedela, da so ji dnevi šteti, zato ji je predlagala, naj prejme svete zakramente in se spravi z Bogom. Ona pa je rekla, da je že v prejšnji bolnici prejela vse zakramente, razen bolniškega maziljenja. Sestre so poskrbele, da je prejela še ta zakrament. Kmalu po prejemu zakramenta pa je postala nemirna in začela razgrajati. Sestre redovnice jo niso mogle pomiriti, zato so jo blagoslavljale z blagoslovljeno vodo in ob njej molile. Pri molitvi so spoznale, da mora bolnica imeti nekaj na vesti. Bolnica je vsa obupana ponavljala: 'Zakaj ne morem umreti? Zakaj ne morem umreti?' Sestra jo je spodbudila, naj še enkrat opravi sveto spoved, vendar bolnica o tem ni hotela ničesar slišati. V tej zadregi so se sestre zatekle k sv. Jožefu, naj posreduje. Komaj so v kapeli zmolile tri očenaše in tri zdravamarije v čast sv. Jožefu, so jim sporočili, da se bolno dekle želi ponovno spovedati. Razkrila je tudi, da od prvega obhajila še nikoli ni bila pri spovedi. Takoj so poklicale duhovnika, prišli so tudi njeni starši, s katerimi je že dolgo živela v sovraštvu. Bolno dekle je prosilo starše, naj ji odpustijo vse žalitve v življenju. Skesano se je spovedala, pobožno prejela sveto obhajilo in kmalu nato umrla. Sestre pa so slavile Boga, ker jo je sv. Jožef, strah hudobnih duhov, rešil iz oblasti hudobnega duha.«
Jožef Andrejek
Ni komentarjev:
Objavite komentar