V Sloveniji smo se pred petimi leti (2016) hoteli pripraviti na stoletnico Marijinih prikazovanj v Fatimi (1917) s tem, da smo povabili v Slovenijo Marijo Romarico, njen milostni kip.
Marijin kip je bil v Sloveniji kar od 12. maja do 13. oktobra 2016. Že ob pripravi na obisk Marije v Sloveniji sem si zelo želel, da bi jo imeli v Mengšu prav na njen praznik, 13. maja, do naslednjega dne. Postal sem član odbora za sprejem, a vpliva na razporeditev oziroma dodelitev dneva nisem imel. Za vseslovenski sprejem je bilo določeno narodno svetišče Brezje, za slovo pa Ptujska Gora. Milostni kip fatimske Marije Romarice so za druge dni razporedili po dogovoru med škofijami glede na število župnij. Vsaka škofija je nato izvedla nadaljnjo razporeditev po istem ključu preko dekanij. Marija Romarica je po nekem naključju 13. maja ostala nerazporejena. Tako je odgovorni za razpored Marije po naši škofiji poklical našega župnika Janeza Avsenika, mu razložil nerodnost situacije in ga prosil, naj Marijo sprejmemo za ta dan in noč v naši župniji, saj prične naslednji dan romanje po sosednji kamniški dekaniji. Župnik, ki je vedel za mojo srčno željo, je ostal brez besed. Šele na dvakratni: »Halo, halo, se slišiva?« je odgovoril: »Seveda, z veseljem!« Oba z župnikom sva to sprejela kot čudež in takoj pričela s pripravljanjem tega za našo župnijo verjetno največjega dogodka v prejšnjem desetletju.
Marijo Romarico smo potem kot prva slovenska župnija lepo sprejeli in jo dostojno počastili prav na njen godovni dan. Župnija je bila v pravem misijonskem razpoloženju. Pozdravit so jo prišli tudi od drugod. Z ganjenostjo smo se od nje poslovili naslednji dan. V meni pa je vzniknila želja, ki sem jo spet zaupal župniku, da nas Marija pred vrnitvijo v Fatimo ponovno obišče.
Po slovesu od Marije Romarice na Ptujski Gori v četrtek, 13. oktobra zvečer, smo z ženo Marto, hčerko Mano in sinom Jakobom peljali milostni kip v hrvaško narodno svetišče v Marijo Bistrico, ker mi je slovenski organizacijski odbor dodelil to nalogo. Do zadnjega dne nismo vedeli, da nas bo kot zastopnik hrvaškega največjega Marijinega svetišča s Ptujske Gore spremljal in gostil ženin mladostni znanec, zdaj novi rektor tega svetišča, Domagoj Matošević. To nas je zelo razveselilo in takoj smo se počutili domače. Žena Marta ga je spoznala že pred dvajsetimi leti v Zagrebu, ko je skoraj leto dni bivala v isti župniji kot njegova družina. Takrat je bil še srednješolec, izstopajoč po odprtosti in duhovni globini.
Kot smo Marijo Romarico na Brezjah, v Mengšu in še ponekod počastili v narodni noši, smo jo pospremili in izročili tudi hrvaškim vernikom v narodni noši. Predhodno so nas nekateri v Sloveniji svarili, naj se narodni noši odpovemo, ker bodo Hrvatje to razumeli kot izzivanje. Zgodilo pa se je nasprotno: dosedanji in novi rektor sta bila navdušena in mnogi ljudje so pokazali svojo ganjenost nad to našo gesto. Želeli so z nami spregovoriti, se fotografirati, nekateri so celo izrazili željo, da ostanemo v stiku.
Prvi večer smo Marijin kip peljali v tamkajšnji samostan sester karmeličank. To je bilo na predvečer enega njihovih največjih praznikov – pred godom prenoviteljice karmelskega reda svete Terezije Avilske. Sestre so bile milostnega Marijinega kipa in nas v narodni noši tako vesele, da so nas za naslednji dan povabile v noši k njihovi slovesni sveti maši, med katero so imele tudi redovne zaobljube. Popoldne smo bili povabljeni k njim na zasebni obisk, med katerim so se spominjale nekdanjega karmela v Mengšu in sedanjega v Sori. Za slovenske karmeličanke so naročile pozdrave.
V Mariji Bistrici smo ostali ob Mariji Romarici do nedelje, 16. oktobra. V soboto in nedeljo so se ob Marijinem kipu zvrstili okoliški verniki iz Zagorja, Dalmacije, Hercegovine, Hrvatje iz Italije, avtobus naših primorskih romarjev in celo romarji s Poljske. Slovesni romarski sveti maši sta bili ob 11. uri v soboto in nedeljo. Obakrat je bila cerkev prepolna, tako da jih je veliko ostalo zunaj. Obakrat smo pred začetkom svete maše vernike pozdravili v narodni noši. Ob tej priliki smo jim kot simbol evharistije in edinosti izročili iz domače moke pečen kruh in vino, kakršnega so ob obisku papeža Janeza Pavla II. darovali njemu in uporabljali pri njegovih svetih mašah. Po slovesni nedeljski sveti maši, ki jo je daroval dotedanji rektor svetišča Zlatko Koren in je bila neposredno prenašana po hrvaškem radiu, smo Marijo Romarico po zasebni želji rektorja in karmeličank izven dogovorjenega programa prepeljali v karmel v Brezovici pri Zagrebu.
Pot sta nam prostovoljno kazala karmelska tretjerednika. Tam se je Marija Romarica ustavila za malo več kot eno uro. Srečanje je bilo zelo močno in globoko. Vsa skupnost je v svetem vzdušju sprejela Milostni Marijin kip, ki si ga je zelo želela videti in dotakniti njihova še mlada na smrt bolna predstojnica. Hčerka Mana se je čudila njenemu nenavadno drobnemu telesu, ki ga uničuje kostni rak, vsi pa smo se čudili lepoti njenega obraza, miru in bistrosti njenega pogleda. Zdelo se nam je, da že zre v onostranstvo. Sestre so bile presrečne, da je ravno prejšnji dan dobila posebno prevozno bolniško posteljo, saj sicer ne bi mogla biti prisotna ob Marijinem kipu. Med njihovo molitvijo nam je ena od sester postregla s kosilom, kakršnega sebi ne privoščijo, saj so se odpovedale mesu. Ob slovesu so prosile, naj skupaj zapojemo slovensko Marijino pesem Veš, o Marija, ki jo je znala ena od njih, ker je bila nekaj časa v samostanu pri nas.
Nazadnje je Milostni kip obiskal še kapelo klavzurnega samostana Marijinega obiskanja v Zagrebu, kamor je žena v času bivanja v Zagrebu rada prihajala molit v tišino. Po toliko letih so jo sestre še vedno poznale. Čeprav smo se, prav tako izven pričakovanega programa, z njimi dogovorili za obisk z Marijinim milostnim kipom šele v soboto zvečer, so pripravili izredno svečan program. Marijin kip so nosila v belo oblečena dekleta s cvetjem. Pred kapelo so mladi in stari, preprosti in imenitni v tišini napravili špalir. Vse do oltarja so tesno stali drug ob drugem, tako da smo komaj prišli pred oltar. Zaradi naše časovne stiske so imeli ob kipu na voljo le dobre pol ure, a za ta čas sta duhovnika pripravila izjemno bogat program, med katerim je star in pobožen duhovnik Crnjac posvetil župnijo, Zagreb in vso Hrvaško Marijinemu Brezmadežnemu Srcu. Zbranim smo obljubili, da bomo med vožnjo domov molili rožni venec po vseh njihovih namenih. Potem pa so nam kar naročali, za kaj naj molimo. Prošnje so bile tako osebne in zaupne, da smo jih sprejeli z globokim spoštovanjem in pretresenostjo. V tej župniji so bili zbrani verniki neverjetni pričevalci vere in zaupanja v moč molitve. Zdelo se nam je, da smo ob tem obisku več prejeli mi kot oni. Domov smo se vračali z občutkom velike obdarjenosti, ker smo smeli te dni spremljati Marijin kip in z njim biti z ljudmi.
Marija Romarica se je tako v nedeljo, 16. oktobra, po treh dneh poslovila od Hrvaške in se za kratek čas zasebno vrnila k nam v Slovenijo. Na njen prvi prihod v naš kraj nisem mogel vplivati, na tega drugega pa sem lahko. Tako je milostni kip malo po 18. uri prispel ponovno v Mengeš k sestram usmiljenkam, kakor sva se dogovorila z župnikom Janezom Avsenikom. Mengeškim sestram so se pri molitvi pridružile tudi sestre iz provincialne hiše v Šentjakobu in sestre iz Ljubljane. Pridružili sta se tudi sestri misijonarki Anka Burger in Vesna Hiti iz Ruande, ki sta bili na obisku v Sloveniji. Župnik je v ponedeljek, 17. oktobra, ob dveh zjutraj daroval sv. mašo v kapeli sester usmiljenk v Mengšu, s katero smo se poslovili od milostnega kipa Marije Romarice. Milostni kip je malo pred 3. uro zjutraj zapustil Mengeš, sam pa sem ga celo spremljal nazaj v Fatimo, kot sem si želel.
Poleg velike obdarovanosti med celotnim obiskom mi je Marija uresničila tri tihe želje: da je bila v Mengšu dva dni, in to na godovni dan 13. maja; da se je poslovila od Slovenije v Mengšu; in da sem jo spremljal ob vrnitvi v Fatimo. Koliko duhovnih darov šele daje, če izpolnjuje že takšne posvetne želje.
Janez Slokan
Ni komentarjev:
Objavite komentar