»V nekem mestu je bil sodnik, ki se ni bal Boga in se ni menil za ljudi. V tistem mestu je živela tudi vdova, ki je prihajala k njemu in ga prosila: 'Pomagaj mi do pravice proti mojemu nasprotniku.' Vendar dolgo ni hotel, potem pa si je rekel: 'Čeprav se ne bojim Boga in se ne menim za ljudi, bom tej vdovi, ker mi ne da miru, le pomagal do pravice, da me ne bo kar naprej hodila nadlegovat.' In Gospod je nadaljeval: 'Poslušajte, kaj pravi krivični sodnik! Pa Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu, in bo z uslišanjem odlašal? Povem vam: hitro jim bo pomagal do pravice. Vendar, kadar bo prišel Sin človekov, ali bo našel vero na zemlji?'« (Lk 18,1–8).
Pred Jezusovo priliko o vdovi in sodniku je značilen evangelistov uvod, ki pojasnjuje priliko, »kako morajo vedno moliti in se ne naveličati«.
O stanovitnosti v molitvi pa ne govori samo Jezus, temveč tudi sv. Pavel: »Zmeraj se veselite. Neprenehoma molite. V vsakršnem položaju se zahvaljujte: zakaj to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas« (1 Tes 5,16–18). »Vztrajajte v molitvi« (Rim 12,12). »Ob vsaki priložnosti molite v duhu z vsakršnimi molitvami in prošnjami. V ta namen čujte z vso vztrajnostjo in molite za vse svete« (Ef 6,18). »Bog, kateremu služim z vsem srcem, s tem da oznanjam evangelij njegovega Sina, mi je priča, kako se vas nenehoma spominjam v vseh svojih molitvah« (Rim 1,9s). »Neprenehoma, noč in dan v svojih molitvah mislim nate [na Timoteja]« (2 Tim 1,3).
Sv. Janez Krizostom govori o neprestanem dviganju duha k Bogu: »Ni dovolj, da dvigamo duha k Bogu samo v času globoke molitve, temveč tudi, ko opravljamo kakršno koli dolžnost. Naj oskrbujemo revne ali se posvečamo bližnjemu ali kaj koristnega delamo, vedno imejmo svoje želje pri Bogu in mislimo nanj. Tako bodo naša dela, povezana z ljubeznijo do Boga, kakor dobro začinjena hrana všeč Gospodu vesolja. Tako bomo uživali sadove združenja z njim vse življenje, ko bomo večino svojega časa posvetili njemu.«
Sv. Avguštin govori o svetem hrepenenju, ki je nenehna molitev: »Tvoje hrepenenje je že tvoja molitev. Ni bila prazna beseda, ki jo je izrekel apostol: 'Neprenehoma molite.' Toda ali naj neprenehoma pripogibamo koleno, pripogibamo k tlom naše telo, dvigamo roke, ker je dejal: 'Neprenehoma molite.' Če tako pojmujemo svojo molitev, si predstavljamo, da ob takem načinu molitve ne bomo mogli vzdržati brez prestanka.
Je pa drug način molitve, ki je neprekinjen: hrepenenje. Kar koli počni, če misliš na Boga, ne nehaš moliti. Če nočeš nehati z molitvijo, ne nehaj hrepeneti. Tvoje trajno hrepenenje je v tebi kot neprestan glas. Utihneš samo, če nehaš ljubiti ...
Hlad ljubezni je molk srca. Plamen ljubezni je krik srca. Če ljubezen trajno biva v tebi, vedno kličeš. Če vedno kličeš, vedno hrepeniš, misliš na mir, umiritev v Bogu.«
Evangelist Luka pokaže na zgled stanovitne molitve v jeruzalemski Cerkvi:
»Vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati« (Apd 1,14). Po vnebohodu so bili apostoli »ves čas v templju in poveličevali Boga« (Lk 24,53). Prvi verniki niso bili stanovitni samo »v nauku apostolov in bratskem občestvu, v lomljenju kruha,« ampak tudi »v molitvah« (Apd 2,42).
Stanovitnosti v molitvi se Jezus dotakne tudi v priliki o prijatelju, ki opolnoči prosi svojega prijatelja tri hlebe kruha. Na to priliko Kristus naveže spodbude za prosilno molitev:
»Kdo izmed vas, ki ima prijatelja, in bo prišel opolnoči k njemu ter ga prosil: 'Prijatelj, posodi mi tri hlebe kruha, kajti k meni je prišel prijatelj s potovanja in nimam s čim postreči,' in bi mu oni znotraj odgovoril: 'Ne nadleguj me! Vrata so že zaprta in moji otroci z menoj v postelji, ne morem vstati in ti dati.' Povem vam: če ne bo vstal in mu dal zato, ker je njegov prijatelj, bo zaradi njegove nadležnosti vstal in mu dal, kolikor potrebuje. Tudi jaz vam pravim: prosite in boste dobili! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu odpre. Ali je med vami oče, ki bi dal svojemu sinu kačo, če ga je prosil za ribo? Ali bi mu dal škorpijona, če ga je prosil za jajce? Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre reči, koliko bolj bo nebeški Oče obdaril s Svetim Duhom tiste, ki ga prosijo" (Lk 11,5–13).
Že v Stari zavezi modri Sirah daje nasvet o potrpežljivi vztrajnosti pri molitvi: »Ne bodi nestrpen pri svoji molitvi« (Sir 7,10).
Z vprašanjem, kako vedno moliti, so se ukvarjali dobri kristjani vseh časov. Že Origen je učil, da vedno moli tisti, ki molitev povezuje z dobrimi deli. Kdor je vedno in zavestno pripravljen sprejemati Božjo voljo in z njo sodelovati, ta tudi vedno moli. Sicer pa so kristjani in še posebej menihi težili za tem, da bi molili čim bolj pogosto. To jih je vodilo v stanje molitve. Stanje molitve je pravzaprav že molitev, neprestana molitev. Iz tega stanja ob različnih priložnostih pogosto, spontano in z lahkoto izvirajo dejanja izrečne molitve. Pomembno je, da človek vse vrši iz ljubezni do Boga. Kdor nenehno ljubi, nenehno moli.
Kjer je ljubezen, tam je tudi vztrajnost. Tomaž Kempčan pravi v Hoji za Kristusom, da ljubezen »mnogo dopolni in doseže, kjer obnemore in pade, kdor ne ljubi. Ljubezen vedno bedi, celo v spanju ne spi; trud je ne utrudi, stiska je ne stisne, strah je ne ostraši, ampak kakor živ plamen in goreča bakla kvišku plameni in vse prešinja.«
Delo in molitev sta tako dva izraza iste ljubezni do Boga in do bližnjega pa tudi do sebe.
Po sv. Pavlu je pomembno, da delamo za Gospoda, da služimo Gospodu. To je tudi takrat, kadar že zjutraj obudimo dober namen, da hočemo vse delati v Božjo čast. Če delamo v zavesti, da služimo Gospodu, vse življenje postane molitev: »Karkoli že delate, delajte iz srca, v zavesti, da delate za Gospoda, ne pa za ljudi, saj veste, da boste v povračilo prejeli dediščino od Gospoda. Služíte Gospodu Jezusu« (Kol 3,23s).
Sv. Ignacij Lojolski je šel mimo redovnega brata, ki je pometal, a bolj površno. Ignacij ga je vprašal:
»Zakaj pometaš, moj brat?«
»V večjo Božjo slavo.«
»Če bi pometal v slavo Ignaciju, ki je grešnik, ne bi nič rekel. A ker pometaš v večjo Božjo slavo, ne razumem, kako moreš pometati tako zanikrno.«
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar