Evangelist Janez na slovesen način pripoveduje, kako je vojak prebodel Jezusovo stran in s tem njegovo srce: »Ko so (vojaki) prišli do Jezusa in videli, da je že mrtev, mu niso strli nog, ampak mu je eden izmed vojakov s sulico prebodel stran in takoj sta pritekli kri in voda. Tisti, ki je videl, je pričeval in njegovo pričevanje je resnično. On ve, da govori resnico, da bi tudi vi verovali. To se je namreč zgodilo, da se je izpolnilo Pismo: 'Nobena izmed njegovih kosti se ne bo zlomila.' In zopet drugo Pismo pravi: 'Gledali bodo vanj, ki so ga prebodli'« (Jn 19,33–37; prim. Zah 12,10).
Pij XII. lepo ugotavlja: »Kar je tu zapisano o Kristusovi strani, ki jo je vojak ranil in odprl, isto je treba reči o njegovem srcu. Sulica je namreč s svojim sunkom čisto gotovo zadela njegovo srce. Saj je vojak zato zamahnil s sulico, da bi bila z gotovostjo ugotovljena smrt Jezusa Kristusa, pribitega na križ. Zato nam je rana Presvetega Srca Jezusovega, ki jo je prejel, ko je bil že mrtev, za vsa stoletja živa slika tiste neizmerne ljubezni, s katero je Bog daroval svojega edinorojenega Sina v odrešenje ljudi, in živa slika tiste ljubezni, s katero je Kristus nas vse tako silno vzljubil, da je za nas samega sebe kot krvavo žrtev daroval na Kalvariji: 'Kristus nas je vzljubil in se za nas dal v daritev in krvavo žrtev Bogu v prijeten vonj' (Ef 5,2)« (št. 39).
V Direktoriju za ljudske pobožnosti in bogoslužje beremo: »V nekem smislu smemo reči, da je pobožnost v čast Srcu Jezusovemu prenos v bogoslužne oblike tistega pogleda, ki ga vsi krščanski rodovi glede na preroško in evangeljsko besedo usmerjajo k njemu, ki je bil preboden (prim. Jn 19,37; Zah 12,10), to je h Kristusovi strani, prebodeni s sulico, iz katere je pritekla kri in voda (prim. Jn 19,34)« (št. 167).
Papež Benedikt XVI. je še kot teolog Joseph Ratzinger napisal knjigo Gledati na Prebodenega, ki v bistvu govori o češčenju Presvetega Srca.
Sv. Bonaventura (+ 1274) piše: »Da bi se dopolnila prerokba: 'Gledali bodo vanj, ki so ga prebodli', je Božja previdnost dopustila, da je eden od vojakov s sulico prebodel njegovo srce, da bi iz njega privrela kri in voda; da bi se odprl ta vrelec odrešenja in milosti ter postal vsemu občestvu Cerkve živa voda, tekoča v večno življenje … K temu viru življenja in luči prihiti torej, poln goreče želje, kdorkoli si, ki si se posvetil Bogu.« »O kako dobro in prijetno je bivati v tem Srcu!«
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar