Izključili smo teoretično rešitev vprašanja, kako je svetovno trpljenje združljivo z Božjo dobroto. Dokler se bojujemo, nam je odvzet pregled nad skrivnostjo. Dopuščen je samo pogled na zapuščenost od Boga na križu, kakor da bi bila v njegovi najbolj notranji temi vserazsvetljujoča svetloba. Apostol noče »vedeti za ničesar drugega kakor Jezusa Kristusa, in sicer Križanega«. »Nobena svetna modrost, da Kristusov križ ne bi bil izpraznjen« (1 Kor 2,2; 1,17). Temina je v kriku Križanega: »Zakaj?« (Mr 15,34). Vprašanje najhujšega trpljenja, ki ne dobi odgovora. Saj tudi ne more dobiti odgovora, kajti Križani nosi in uteleša greh sveta, nesmisel, na katerega ne more biti odgovora. Toda tisti, ki zakriči z vprašanjem, je hkrati tisti, ki svojega duha izroči v roke (izginulega) Očeta (Lk 23,46). Je Otrok, ki s svojim vprašanjem kljub vsemu zaupa Očetu, obračajočemu se proč. Molčanje brez odgovora ne uniči Sinove vere v Očeta.
S tem se celoten nerešljivi problem pomakne v notranjost Boga. Kajti prizor, ki se odigrava na križu, je prizor med Božjim Očetom in njegovim učlovečenim Sinom. In njun skupni Sveti Duh, ki je zraven, ki posreduje molčeče odvračanje in molčeče zaupanje, kaže, da se oboje dogaja v soglasju. Vprašajmo globlje: ustvarjeni svet, ki trpi, gotovo ni Bog. Toda kje naj bo, če ne tudi v Bogu, ko vendar ne more obstajati nič zunaj vsenavzočega Boga? Prostor sveta je tam, kjer so v Bogu Oče, Sin in Sveti Duh eno samo večno življenje ljubezni, ki more biti zato samo življenje ljubezni, ker se osebe v Bogu razlikujejo kljub enakosti svojega bistva. Zato krščanstvo (kot edina vera v enega Boga) ve, da je razlika nekaj dobrega, in zato tudi trajna razlika med Bogom in ustvarjenim svetom ne omaje njegovega bivanja v Bogu. Drugega kraja ni.
To pa seveda pomeni, da je trpljenje sveta blizu Božjega Srca; naj bo trpljenje, ki je v naravi, ali hujše trpljenje, ki izhaja iz človeške svobode in si ga ljudje med seboj povzročajo; Bog tega trpljenja ne more spregledati, ampak ga mora soditi. Vse to je v Bogu. Optična prevara »filozofirajočega« človeka je, če misli, da se trpljenje dogaja »tu spodaj« in ga »tam zgoraj« gleda blaženo-neprizadeti Bog. Vse proti nebu stisnjene pesti uporniškega človeka merijo v napačno smer.
Trpeči, ki kriči v smrtnem boju, je Bog. Trpeči je Bog, ker je celoten svet, kakršen je, z vso svojo krvjo in vsemi svojim solzami, v Kristusu. Natančneje rečeno: v križanem Kristusu je bil načrtovan in ustvarjen. »V njem smo po sklepu Očetove volje posinovljeni; v njem imamo odrešenje po njegovi krvi, odpuščanje grehov« (Ef 1,5–7). »Odkupljeni smo po dragoceni krvi Kristusa kot brezmadežnega Jagnjeta. On je bil vnaprej izbran pred stvarjenjem sveta« (1 Pt 1,19s). To pa pomeni, da je Božja ljubezen že vedno vnaprej objela vse trpljenje sveta, seveda Božja troedina ljubezen. Njenih razsežnosti nihče ne bo mogel dojeti ne v času ne v večnosti. O njej zmoremo reči le to, da pušča za seboj vsako obliko trpljenja, na katero ne moremo odgovoriti; tega trpljenja ne izključuje, ampak vključuje. To je ljubezen, ki more tvegati tudi vse norosti in zločine človeške svobode. Teh seveda nikakor ne potrebuje, da bi bila ljubezen, kvečjemu, da bi vsemu svetu dokazala, da »je ljubezen močnejša kakor smrt in pekel« (Vp 8,6).
Hans Urs von Balthasar, Gott und das Leid, v: isti, Die Antwort des Glaubens, Johannes Verlag Einsiedeln, Freiburg Neuausgabe 2005, 79–101. Z dovoljenjem založbe prevedel Anton Štrukelj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar