Pomembno je, da redovnik ali redovnica sprejme svojo spolnost, da je ustvarjen kot moški ali kot ženska. Tega daru se je treba veseliti in se zanj Bogu vsak dan zahvaljevati. Spolnost in telesnost je tudi za redovnika nekaj čudovitega. Vsak dan ga lahko nagiba k občudovanju vsemogočne Božje modrosti, ki je človeka tako čudovito ustvarila. Kako lepo, da me je Bog ustvaril kot moškega ali žensko! S tem mi je podaril čisto posebne darove, ki jih morem porabiti za to, da bi z vsem srcem pokazal ljubezen Bogu in bližnjemu. Tudi v čistem življenju lahko živim popolno življenje in vso lepoto, ki mi jo je Bog podaril v spolnosti, ter jo vsak dan znova vračam Bogu. Iz ljubezni do njega jo z njegovo pomočjo ohranjam tako, kot mi jo je podaril, in skušam vso svojo ljubezen bolj usmerjati v duhovno področje.
S tem, ko me je Bog poklical k čistosti, mi je naložil še večjo odgovornost ljubiti bližnjega. Moje srce mora biti nedeljeno in prosto za bližnjega. Moja ljubezen ne bo navezana samo na eno osebo, temveč na vse ljudi, h katerim me Bog pripelje, da se z njimi srečam. Vsem sem dolžan izkazati usmiljenje in jih z nesebično ljubeznijo usmerjati k Bogu. Čistost mi ljubezni nikakor ne duši, marveč ji daje novih poletov v Božje višine. Bolj postajam razpoložljiv za stisko bližnjega in poklican, da mu prinesem vsaj malo sonca. Ni potrebno deliti materialne stvari, dovolj je, da potrebnemu podeliš košček srca. Človek, ki si je izbral neporočenost zaradi nebeškega kraljestva, je izrazit romar. Ni si ustvaril stalnega prebivališča, marveč svetu izpričuje, da je romar v nebeško domovino.
Deviško živeči človek ni brez besed za druge. Odraščal je v družini, zato pozna razmere v družinah in more tudi modro svetovati. Tudi v okolju, kjer je, more biti kot tisti, ki je lahko zgled drugim, da je mogoče to, kar je Bog v nas položil, usmeriti za rast v svetosti. Je tudi priča, da spolno nagnjenje v človeku vendar ni tako močno, da mu ne bi bilo mogoče gospodovati. S svojim življenjem razodeva, da Bog spremlja človeka in mu pomaga tudi v bojih na področju čistosti. Človeku ni potrebno obupati v boju zoper poželjivost in izgubiti pogum. Deviško živeči človek je živ zgled, da Bog človeka ni zapustil, marveč mu pomaga in mu daje moč obvladovati tudi tiste sile, ki bi jim sam ne mogel biti kos. Ker je zaradi Božjega kraljestva neporočen človek na tem svetu romar, nam kaže pot naprej. Pravi nam, da se ne smemo ustaviti tu, ampak svoje življenje usmerjati v prihodnost. Opozarja nas, da smo ljudje bitja dveh domovin. Potujemo po začasni domovini in gremo pravi, večni domovini naproti. Tam bomo dosegli zadnji smisel in cilj našega življenja. Tam bomo lahko odložili vse, kar nas teži tukaj na zemlji. Pri Bogu bomo dosegli popoln mir v sebi in med seboj, tam drug na drugega ne bomo več gledali kot na moškega ali žensko, ampak bomo med seboj bratje in sestre. Ne bodo nas več pestila poželenja, ampak bomo mogli zaživeti v čisti nesebični ljubezni med seboj in z Bogom. V večni domovini se bodo nehali strahovi in dvomi, ali bom zmogel ali ne. Tam bo z Božjo pomočjo vse dopolnjeno. V nebesih bodo vse naše misli usmerjene samo k Bogu v hvaležnosti, da nas je tako čudovito ustvaril, vodil, varoval in odrešil.
Če je redovnik v tem življenju priča prihodnjih stvarnosti, to ne pomeni, da v svoji usmerjenosti k Bogu pozablja na bližnjega. Ljubezen, h kateri je poklican, mu daje rasti v obeh smereh, v ljubezni do Boga in do bližnjega. Ljubezen do Boga mu razširja pogled na bližnjega, saj je delo Božjih rok. K Bogu usmerjeni redovnik najde v Bogu vse svoje brate in sestre. Redovno življenje ni samotno gledanje Boga in pozabljanje na svet, v katerem živi. To ni beg iz sveta bolečine, ampak je pot v svet. Bog redovnika še bolj polaga na svet in ga pošilja, da bi v Božjem imenu ljubil tiste, ki so potrebni ljubezni. Redovnikova ljubezen je trpečemu človeku lahko iskrica, ki ga ogreje v mrazu. Daje mu doživeti, da je ljubljen. Odpre mu oči k tistemu, ki ga neskončno bolj ljubi, k tistemu, od katerega je ljubljen. Redovnik je lahko orodje v rokah ljubečega Boga in dviga tam, kjer je treba dvigati, ter pomaga tam, kjer je treba pomagati.
Po poti čistosti smo prišli na goro Golgoto. Prišli smo pod Jezusov križ. Na križu visi on, ves ubog, ves umazan, ves izmučen in krvav, toda čist. Njegovo srce je čisto, nenavezano na svet, ki ga zapušča. Navezano je samo na Očeta, v katerega srcu je našel vse nas. On, ves čist in brezmadežen, nam govori, naj ljubimo čistost, ki je njegov dar. Kliče nas, naj mu bomo v življenju podobni. Obljublja nam tudi svojo pomoč in svoje varstvo. Da, obljublja nam, da bo z nami, ne more pa nam zagotoviti, da nas ne bodo križali. Tako kakor on bomo tudi mi morali na križ. Tudi mi bomo morali z njim trpeti in biti zasramovani. Tudi mi bomo trpeli muke, ko nas bo telo klicalo v telesne užitke, duh pa bo hotel k Bogu. Morali bomo križati svoje telo, morali bomo zaradi njega trpeti, a ne bomo sami. Z nami bo trpel Jezus, z nami se bo boril on, ki pozna naše stiske in bolečine. Takrat, ko nas bodo zasramovali zaradi deviškega življenja, se oklenimo njega. Zatecimo se v njegovo odprto Srce in dobili bomo novih moči. On bo pomagal nositi naš križ, saj nas ima tako rad, da bi nas nosil kakor izgubljeno ovco noč in dan ter nas varoval pred vsem, kar nas ogroža. On bo varoval našo čistost, če jo bomo darovali samo njemu. Da, darovati jo moramo njemu, saj nam jo je on podaril. On, ki je izvir vsake čistosti, nam bo pomagal živeti čistost telesa in srca. On nam bo dal moči, da nas bo njegova milost vedno bolj razvnemala v ljubezni, da bomo tudi mi sposobni izgorevati za bližnje. Razodel nam bo, da bomo vsak dan bolj mogli razumeti skrivnosti čistosti. Ne bo pustil, da bi ostali nerodovitni, marveč bo spremenil našega duha, da bo rodoviten in živ. V luči devištva bomo čedalje bolj mogli razumeti svoje življenje, svoje poslanstvo in cilj, za katerega smo ustvarjeni. Čistost bo iz odpovedi in boja v nas postala vir moči za nas same in za tiste, ki nas potrebujejo. V nas bo postala studenec vode, tekoče v večno življenje.
p. Branko Petauer
Ni komentarjev:
Objavite komentar