Med leposlovnimi deli, ki so ponesla v svet ime stiškega samostana, ima prav gotovo največ zaslug Jurčičev »Jurij Kozjak, slovenski janičar«. Za njegov prevod v več kot 50 jezikov pa je zaslužen dr. Ferdinand Kolednik, ki smo ga svoj čas pogosto srečevali v Stični.
Rojen je bil v Mariboru, šolal se je pri salezijancih in trapistih, bogoslovje je študiral v Zagrebu, kot duhovnik pa je služboval v Dalmaciji, v Franciji, po vojni pa v ZDA, Kanadi in Ekvadorju. Leta 1955 se je zaradi bolezni umiril v Avstriji na Koroškem in se posvetil prevajanju. Njegov prvi prevod, ki je izšel v knjigi, je bil Jurij Kozjak. Prevajati ga je začel leta 1936 v čast 800-letnice stiškega samostana, izšel pa je leta 1938 v Belgiji. Zanj je dobil zlato medaljo francoske akademije in je potem služil kot predloga za prevode v druge tuje jezike. Prevod je bil zares izvrsten in številni slovenski študenti so v času tik pred drugo svetovno vojno poglabljali francoščino prav na podlagi Kolednikovega prevoda Jurija Kozjaka. V roke ga je dobil tudi nek dijak ptujske gimnazije in dobil ob maturi prvo nagrado za nalogo o tem prevodu. Naneslo je, da je pozneje postal pomembna osebnost v NOB in se v nenavadnih okoliščinah srečal z dr. Kolednikom. Dr. Kolednik se je namreč po končani vojni, med katero je bil v Franciji in drugod zaradi humanitarnega delovanja nekajkrat v smrtni nevarnosti pred nacisti, ves nestrpen odpravil proti domu. Ni mogel čakati za zamudne uradne postopke s potnimi listi in vizumi in jo kar po bližnjici mahnil čez mejo proti Mariboru. Na meji pri Dravogradu je naletel na partizansko kontrolo. Svojo lahkomiselnost bi skoraj plačal z življenjem, a jo je odnesel le z zaporom. Med fanti v partizanski uniformi je bil namreč tudi nekdanji dijak iz Ptuja, ki je tako občudoval Kolednika, da mu je rešil življenje. V zaporu se je potem zaobljubil, da bo Jurija Kozjaka s prevodi razširil po vsem svetu, da bo med vsemi narodi vplival tako blagodejno kot v njegovem primeru.
Po tistem ni minil niti en dan, da ne bi storil česa v tem pogledu. Zaradi svojih zvez po vsem svetu in neverjetne podjetnosti, a tudi požrtvovalnosti, mu je uspevalo skoraj nemogoče. Bil je zelo družaben, vesel človek in je z lahkoto navezoval stike z ljudmi. Takoj, ko je prišel v stik z zastopnikom kakega tujega naroda, ga je navdušil za Jurčiča in ga vpregel v iskanje prevajalca. Skoraj vsem prevodom je dodal spremno besedo o pisatelju in slovenski zgodovini, predvsem pa o stiškem samostanu in vlogi stiških menihov v slovenski cerkveni in kulturni zgodovini. Menda obstajajo prevodi v kar 55 jezikov: poleg vseh evropskih in tako znanih kot sta kitajščina in japonščina tudi v hebrejščino, latinščino, armenščino, bengalščino, malteščino, kinjavardščino, sirščino. Žal je knjižno izdajo doživela komaj polovica prevodov, druge najdemo v najrazličnejših časopisih in revijah. Kar precej je bilo tudi ponatisov.
Valerija Ravbar, po: Janko Moder, Nekaj misli o Jurčičevi poti v svet, Jezik in slovstvo 1980/81, št. 7–8.
Ni komentarjev:
Objavite komentar