Z veseljem, saj je zame obhajanje prvosobotne pobožnosti vir posebnega veselja. Prvič sem jo obhajala v otroštvu, kmalu po prejemu prvega svetega obhajila, v moji rojstni vasi, na spodbudo domačega župnika. Sčasoma pa je spomin na ta dogodek zbledel, saj nisem nikoli več slišala, da bi duhovniki priporočali to pobožnost, niti v Sloveniji niti na Hrvaškem niti v Italiji, kjer sem občasno živela in delovala.
Šele v 90-tih letih sem na Kureščku ponovno slišala za ta Marijin klic in se nanj odzvala. Sčasoma se je moje delovanje s Kureščka prestavilo v Stično, kjer smo leta 1998 ustanovili poznejše Združenje posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Ker se Združenje močno naslanja na fatimsko duhovnost, je voditelj p. Anton Nadrah – da bi spomnil na 70-letnico posvetitve slovenskega naroda Marijinemu brezmadežnemu Srcu – napisal knjižico Pet prvi sobot (2012). Nadškof A. Stres je to pobožnost priporočil in tu in tam jo je kdo obhajal. Meni osebno se je iz tistega časa močno vtisnila v spomin prvosobotna pobožnost v mariborski stolnici od januarja do maja 2012, ki so se je udeležili vsi trije škofje, in nato še na Ptujski Gori. Udeleženci še danes pričujejo, kako močno jih je zaznamovala Božja in Marijina bližina ob izpolnjevanju njenega naročila v Fatimi. Leta 2016 pa se je – kot že rečeno – prvosobotna pobožnost v Sloveniji obhajala v številnih župnijah v pripravi na obisk Marije Romarice iz Fatime.
Prvo leto po fatimski stoletnici (2018) pa je v Cerkvi odmeval papežev klic k zadoščevanju ob razkritju spolnih zlorab. Namreč svoje Pismo Božjemu ljudstvu z dne 20.8.2018, je papež Frančišek sklenil z naslednjimi pomenljivimi besedami:»Ko doživljamo potrtost, ki jo povzročajo te cerkvene rane, nam bo pomagalo, če bomo skupaj z Marijo vztrajali v molitvi (prim S. Ignacij Lojolski, DV 219), da bi okrepili našo ljubezen in zvestobo do Cerkve. Ona, prva učenka, uči vse nas učence pravilne drže spričo trpljenja nedolžnih žrtev, brez prikrivanja, sprenevedanja in malodušnosti. Marijina drža nam pomaga razumeti, kakšna naj bo drža Kristusovega učenca.«V tem duhu in v ta namen smo takrat obhajali prvosobotno pobožnost v Ljubljani na Taboru v cerkvi Srca Jezusovega. Z velikodušnim odzivom so takrat številni verniki izpričali svojo pripadnost in ljubezen do matere Cerkve.
Zadnjo in nadvse zanimivo prvosobotno pobožnost, v času pandemije, pa sem obhajala v svoji rojstni vasi Barka, prav tam, kjer sem obhajala tisto prvo v svojem življenju, in so se je udeležile tudi nekatere vrstnice iz tistega časa. Vendar je to daljša obširnejša zgodba, ki izhaja iz posvetitve Barke Marijinemu brezmadežnemu Srcu leta 1943 in pričuje o Marijini zvestobi do tistih, ki se zaupajo njeni priprošnji, prav takrat, ko se zdi, da je že vse izgubljeno
Ni komentarjev:
Objavite komentar