V vsakem kraju si, če le utegnem, ogledam pokopališče, saj veliko pove tako o ljudeh, ki tam žive, kakor o tistih, ki počivajo pod rušo. Eno najlepših je prav gotovo malo samostansko pokopališče v Stični. Posebno nas prevzamejo starinski železni križi, ki so jih nekdaj izdelovali v livarni na Dvoru pri Žužemberku. Še pred desetletji so ti vrhunski izdelki suhokrajinskih železarjev krasili večino grobov naših prednikov, a so se morali umakniti marmorju. Marsikateri križ pa je našel svoje mesto na samostanskem pokopališču. Skromni napisi nas spomnijo na patre Antonina, Gabrijela, Simona, Jožefa in druge, ki so nas spremljali skozi naše otroštvo in mladost. Prvi grob na tem pokopališču je bil izkopan 31. 1. 1912 za Martina Kreutla, ki ga je že v začetku noviciata podrlo drevo, ko je pomagal pri delu v gozdu. Grob za prvega duhovnika, ki je našel večni mir na tem pokopališču, pa je bil izkopan 16. junija leta 1938 za patra Ambrozija Brenčiča. Mladi pater je bil veliko obetajoč teolog – intelektualec, pomemben ne le za stiški samostan, temveč za vso Slovenijo. Rodil se je 1. septembra 1909 številni družini blizu Ptuja. Z enajstimi leti je kot cistercijanski gojenec stopil v prvi razred gimnazije v Ljubljani. Po šestem gimnazijskem razredu pa je v noviciatu zamenjal rojstno ime Janko za ime cerkvenega učitelja sv. Ambrozija. Zato se je toliko bolj navdušeno lotil študija prvih cerkvenih očetov in Cerkve v njeni katakombski dobi. Zavzemal se je tudi za zedinjenje s pravoslavnim vzhodom. Zanimali so ga moderni evropski, predvsem slovanski jeziki. Veliko je pisal v takratno časopisje, a pri vsem tem ni zanemarjal svojih molitvenih in dušnopastirskih dolžnosti. Bil je priljubljen kot spovednik in pridigar. Leta1936 je Stična proslavljala 800-letnico stiškega samostana. Tedaj so mu predstojniki poverili organizacijo priprav na to jubilejno leto. Še zdaj je ohranjena fotografija, kako daje navodila stiškim igralcem, držeč v desnici tekst z dramatizacijo Jurija Kozjaka. Po nekaterih virih se je na vajah prehladil in si nakopal jetiko. Drugi menijo, da je zbolel med služenjem vojaškega roka na njemu tako ljubem jugu Jugoslavije. Umrl je na Golniku, vdan v Božjo voljo, še ne star 29 let. Njegovega pogreba se je udeležilo mnogo najvišjih cerkvenih dostojanstvenikov in še več preprostih faranov. Vse od tedaj se na samostanski božji njivi leto za letom, desetletje za desetletjem nizajo vedno novi grobovi patrov in bratov, ki sicer prebivajo za samostanskimi zidovi, a so bili vedno tudi med svojimi farani.
Valerija Ravbar
Ni komentarjev:
Objavite komentar