Znamenja ob poti

Prej, ko so ljudje hodili peš od hiše do hiše ali za delom od vasi do polja, so postavljali na križiščih, ob robu polja, pred mostovi in pod košatimi drevesi kapelice in znamenja, ki so vabila h kratki molitvi. Zakaj potrebujemo takšne kraje? Ali ne bi mogli tudi kar tako moliti, prositi ali se zahvaljevati. Ljudje imamo pač toliko opravkov, da kar vihramo skozi čas. Zato potrebujemo nekaj, kar nas zadrži. Ko smo bili še otroci, smo na poti do šole šli mimo dveh znamenj in treh kapelic. V prvih razredih, ko smo še hodili peš, smo vedno za trenutek postali in se pokrižali. Kasneje, ko smo se vozili s kolesi, smo se pokrižali zelo na hitro. Zdaj, ko mimo hitimo z avtomobili, teh znamenj skoraj ne opazimo več. Pa vendar ima vsako svojo zgodbo.

Bilo je na pomlad tretje leto prve svetovne vojne. V daljni Galiciji je umrl prvorojeni sin na veliki kmetiji. Umrl je sam v tujem svetu brez ljubeče matere, ki bi mu ob poslednji uri zatisnila oči. Da bi spomin nanj nikoli ne zamrl, so domači ob poti postavili kapelico. Stric, ki je bil župnik, je zanjo preskrbel Marijin kip, prekrasen kip iz belega porcelana. Vsi, ki so hodili mimo, in ni jih bilo malo, so se z občudovanjem ozirali vanj, se pokrižali in izrekli vsaj » Sveti križ božji«. Dokler je živela stara mati, je pogosto dolgo molila pred kapelico in mimoidočim pripovedovala o pokojnem sinu. Vnuki so v mesecu maju nabirali poljsko cvetje, ga vtikali v stare stekleničke za zdravila in jih razvrščali okoli Marije. Potem je prišla druga svetovna vojna. Marsikatera mati je zaustavila korak in se je obrnila k Mariji z gorečo prošnjo za sina ali moža, ki se morda ne bo nikoli več vrnil k njej. Nekateri so se vrnili, mnogi nikoli. Toda prišli so novi časi in nekega jutra je domači otrok zagledal moža iz soseščine, ki je odprl vrata kapelice, pograbil snežno beli kip in ga zabrisal na sredo ceste, da se je razletel na kosce. Otrok je jokajoč tekel k očetu, ki mu je pomirjajoče rekel: «Nič ne jokaj, to je samo kip. Kupili bomo drugega. Marija je še vedno v nebesih. Molimo, da je ne bi preveč bolelo, kar ji je storil nespametni pijanec.«

Tako je oče nevede izrekel misel, ki jo je v Fatimi angel izrekel trem pastirčkom in jim naročil, naj molijo: »Presveta Trojica, Oče, Sin in Sveti duh, molim te iz dna srca in ti darujem predragoceno telo in kri, dušo in božanstvo Jezusa Kristusa, navzočega v vseh tabernakljih sveta, v zadoščenje za žalitve, bogoskrunstva in brezbrižnosti, s katerimi ga žalijo ljudje. Po neskončnem zasluženju presvetega Srca Jezusovega in brezmadežnega srca Marijinega te prosim za spreobrnjenje ubogih grešnikov.«

Mati je pobrala črepinje in namesto kipa so v kapelico postavili razpelo. Ni ostalo dolgo. Polomljenega so našli na njivi koruze. Potem so na oltarček preprosto položili podobico z Brezij. Ko so čez mnoga desetletja gradili novo hišo, so črepinje porcelanastega kipa vzidali v njene temelje za blagoslov novemu rodu. In ta rod zdaj skrbi za kapelico, da je še lepša, kot je bila v času, ko so jo pozidali in je pred njo mati molila za svojega sina.

Mi pa v avtomobilih hitimo mimo in pozabimo reči: »Marija, v zadoščenje za žalitve, bogoskrunstva in brezbrižnost, s katerimi te žalimo dan na dan.«

Valerija Ravbar