Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sobota, 16. maj 2020

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS Intervju z nadškofom dr. Marjanom Turnškom


1. Letos mineva 20 let od obhajanja velikega jubileja dvatisočletnice Jezusovega rojstva. Da bi se na to nadvse pomembno obletnico dobro pripravili, je v Sloveniji približno ena tretjina župnikov v svojih župnijah s posebno pripravo organizirala posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Iz posvetitve je treba živeti. Gospod nadškof, kaj nam lahko pomaga, da na posvetitev ne bomo pozabili?

Kaj mami pomaga, da ne pozabi na svojega dojenčka? Odnos ljubezni do njega in redno ukvarjanje z njim. Na posvetitev ne bomo pozabili, če je nastala res iz živega odnosa vere, upanja in ljubezni do osebe Jezusa in do osebe Marije. In če po deju posvetitve to posvetitev, ki je tudi določena obljuba zvestobe (v molitvi, v zadoščevanju za žalitve, v redni spovedi in v zadostilnem obhajilu), vsak dan živimo in jo ob prvih petkih in prvih sobotah obnavljamo, poživljamo in poglabljamo. Potem je ne bomo pozabili. Sicer, če obljube posvetitve v vsakdanjem življenju ne uresničujemo redno, počasi zbledi in potone v pozabo. Kot vsi drugi odnosi, če jih ne gojimo.

2. Pred 10 leti smo imeli v Celju prvi slovenski evharistični kongres. Kako sta sveta Evharistija in češčenje Jezusovega in Marijinega Srca med seboj povezana?

Jezusovo Srce je simbolni izraz za osebo Jezusa Kristusa. Isti Kristus je resnično, stvarno in bistveno, zatorej tudi telesno, navzoč v sveti Evharistiji. Zato je med češčenjem Jezusovega Srca in obhajanjem in češčenjem svete Evharistije notranja povezanost. Pri obojem smo osredotočeni na Jezusovo ljubezen (Srce) do nas, ki jo je zgodovinsko do konca uresničil v svojem trpljenju, smrti in vstajenju, kar pa je skrivnostno ponavzočeno pri sveti Evharistiji. Marijino Srce pa je tudi simbolni izraz za Marijino ljubezen, s katero je sprejela Božjo Besedo, da se je v njej učlovečila, in s katero je na njej lasten način navzoča v Jezusovem zemeljskem in še toliko bolj v poveličanem življenju. Zato je tudi njeno mesto v sveti Evharistiji enkratno in edinstveno glede na druge ljudi. Zato ni mogoče v duhu in resnici častiti Jezusovega Srca brez zavesti, da je v tem češčenju na svojski način navzoča tudi ona.

3. Pred 10 leti je bil v Celju razglašen za blaženega tudi slovenski mučenec Alojzij Grozde. Znana je njegova zavzetost za češčenje obeh Src. Kaj lahko današnjemu človeku pove o pomenu povezanosti z Jezusom in njegovo ter našo materjo Marijo?

Bl. Alojzij Grozde je nedvomno mučenec Jezusovega in Marijinega Srca, saj ga je mučeništvo doletelo prav na poti poslanstva obojnega češčenja. V času epidemije novega virusa še zdaleč nismo bili v enako kritičnih razmerah, kot so bile vojne razmere za Grozdeta, a vendar smo morda lahko prav zaradi doživljanja stiske jasneje začutili, kako pomembno je ohranjati živo vez z Božjo ljubeznijo ob Marijini pomoči in posredovanju v kritičnih časih in trenutkih življenja. Bl. Alojzij nas uči, da je ta odnos dobro imeti živ že prej in ga skrbno gojiti, saj nas v krizi sicer lažje zagrabi panika in strah, kar gotovo ni od Boga. Ta mladi mučenec pa nam daje zgled, da vzamemo resno škofe, ko povabijo k posebni gorečnosti in molitvi ali posvetitvi (kot je takrat škof Rožman), in da se je takrat potrebno odzvati in postati velikodušni apostoli molitve in dobrodelnosti tudi za veliko ceno.

4. Kateri poudarki v življenju iz posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu bi lahko pomagali pri poglabljanju krščanskega življenja v Sloveniji?

Prvi pomembni poudarek se mi zdi na poglabljanju žive osebne vere v Jezusa, v njegovo resnično navzočnost v sveti Evharistiji, brez katere se to češčenje ne more uresničevati. Drugi poudarek vidim v cerkvenostni razsežnosti te pobožnosti, saj vključuje občutek za župnijsko občestvo, za povezanost s papežem in škofom ter ne nazadnje z vsemi, ki potrebujejo molitveno podporo. Pri tem so posebej izpostavljeni »ubogi grešniki« v povezavi z zadoščevanjem za žalitve Jezusovega in Marijinega Srca, ki se zgodijo z našimi grehi in grehi drugih. S tem se razvija in ohranja tudi občutek za greh in grešnost, ki v veliki meri izginja iz povprečnih kristjanov. Ker nas posvetitev navaja k redni in poglobljeni molitvi, je lahko učinkovit odgovor na krizo molitve, ki izginja iz družin in osebnega življenja mnogih. Podobno velja za uresničevanje telesnih in duhovnih del usmiljenja, ki nujno izhajajo iz pristne posvetitve in so »protistrup« proti individualizmu in potrošnemu načinu življenja, ki vodi po papežu Frančišku h (ne)kulturi odmetavanja (odpadkov).

5. Za širitev in poglabljanje češčenja najsvetejših Src skrbi poseben odbor, župnije in (nad) škofije pa predstavljajo posebni animatorji. Gospod nadškof, kakšna naj bi bila po vašem mnenju njihova naloga?

V Cerkvi vedno srečujemo organizirano občestveno življenje, ki se v zgodovini kaže v različnih oblikah. Vsem pa je skupno, da vključuje poslanstvo, ki izhaja od Kristusa, ki izbere in razpošlje svoje apostole in učence, da nadaljujejo njegovo delo. In oni organizacijsko postopajo enako. Postavijo starešine in v občestvu porazdelijo različne naloge in službe. V tej organizirani sinodalni logiki vidim tudi poslanstvo Združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu, ki pomaga, da počasi po župnijah raste zavest posvetitve, da se posvetitev zgodi in da dobi tudi neko »operativno« obliko, ki pomaga župniku ali upravitelju župnije, da ta oblika pobožnosti lahko na župniji živi in se poglablja. Saj konkretnega življenja ni mogoče spodbujati centralizirano. Zato je tem animatorjem potrebno nuditi pomoč in oporo pri njihovi duhovni rasti, jih postopoma izobraževati na tem področju, da bodo na župniji sposobni prenašati duha posvetitve naprej, organizirati srečanja, pridobivati nove kandidate za posvetitev, tudi nove sodelavce, kajti s povečevanjem števila posvečenih in celo posvečenih družin v župniji, se poveča tudi potreba po ožjih sodelavcih, da morejo posvečeni svojo posvetitev vedno bolj poglobljeno živeti.
+ Turnšek

Ni komentarjev:

Objava komentarja