1. Letos mineva 20 let od obhajanja velikega jubileja dvatisočletnice Jezusovega rojstva. Da bi se na to nadvse pomembno obletnico dobro pripravili, je v Sloveniji približno ena tretjina župnikov v svojih župnijah s posebno pripravo organizirala posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Iz posvetitve je treba živeti. Gospod nadškof, kaj nam lahko pomaga, da na posvetitev ne bomo pozabili?
Kaj mami pomaga, da ne pozabi na
svojega dojenčka? Odnos ljubezni do njega in redno ukvarjanje z njim. Na
posvetitev ne bomo pozabili, če je nastala res iz živega odnosa vere, upanja in
ljubezni do osebe Jezusa in do osebe Marije. In če po deju posvetitve to
posvetitev, ki je tudi določena obljuba zvestobe (v molitvi, v zadoščevanju za
žalitve, v redni spovedi in v zadostilnem obhajilu), vsak dan živimo in jo ob
prvih petkih in prvih sobotah obnavljamo, poživljamo in poglabljamo. Potem je
ne bomo pozabili. Sicer, če obljube posvetitve v vsakdanjem življenju ne
uresničujemo redno, počasi zbledi in potone v pozabo. Kot vsi drugi odnosi, če
jih ne gojimo.
2. Pred 10 leti smo imeli v Celju prvi slovenski
evharistični kongres. Kako sta sveta Evharistija in češčenje Jezusovega in
Marijinega Srca med seboj povezana?
Jezusovo Srce je simbolni izraz
za osebo Jezusa Kristusa. Isti Kristus je resnično, stvarno in bistveno,
zatorej tudi telesno, navzoč v sveti Evharistiji. Zato je med češčenjem
Jezusovega Srca in obhajanjem in češčenjem svete Evharistije notranja
povezanost. Pri obojem smo osredotočeni na Jezusovo ljubezen (Srce) do nas, ki
jo je zgodovinsko do konca uresničil v svojem trpljenju, smrti in vstajenju,
kar pa je skrivnostno ponavzočeno pri sveti Evharistiji. Marijino Srce pa je
tudi simbolni izraz za Marijino ljubezen, s katero je sprejela Božjo Besedo, da
se je v njej učlovečila, in s katero je na njej lasten način navzoča v
Jezusovem zemeljskem in še toliko bolj v poveličanem življenju. Zato je tudi
njeno mesto v sveti Evharistiji enkratno in edinstveno glede na druge ljudi.
Zato ni mogoče v duhu in resnici častiti Jezusovega Srca brez zavesti, da je v
tem češčenju na svojski način navzoča tudi ona.
3. Pred 10 leti je bil v Celju razglašen za blaženega
tudi slovenski mučenec Alojzij Grozde. Znana je njegova zavzetost za češčenje
obeh Src. Kaj lahko današnjemu človeku pove o pomenu povezanosti z Jezusom in
njegovo ter našo materjo Marijo?
Bl. Alojzij Grozde je nedvomno
mučenec Jezusovega in Marijinega Srca, saj ga je mučeništvo doletelo prav na
poti poslanstva obojnega češčenja. V času epidemije novega virusa še zdaleč
nismo bili v enako kritičnih razmerah, kot so bile vojne razmere za Grozdeta, a
vendar smo morda lahko prav zaradi doživljanja stiske jasneje začutili, kako
pomembno je ohranjati živo vez z Božjo ljubeznijo ob Marijini pomoči in
posredovanju v kritičnih časih in trenutkih življenja. Bl. Alojzij nas uči, da
je ta odnos dobro imeti živ že prej in ga skrbno gojiti, saj nas v krizi sicer
lažje zagrabi panika in strah, kar gotovo ni od Boga. Ta mladi mučenec pa nam
daje zgled, da vzamemo resno škofe, ko povabijo k posebni gorečnosti in molitvi
ali posvetitvi (kot je takrat škof Rožman), in da se je takrat potrebno odzvati
in postati velikodušni apostoli molitve in dobrodelnosti tudi za veliko ceno.
4. Kateri poudarki v življenju iz posvetitve
Jezusovemu in Marijinemu Srcu bi lahko pomagali pri poglabljanju krščanskega
življenja v Sloveniji?
Prvi pomembni poudarek se mi zdi
na poglabljanju žive osebne vere v Jezusa, v njegovo resnično navzočnost v
sveti Evharistiji, brez katere se to češčenje ne more uresničevati. Drugi
poudarek vidim v cerkvenostni razsežnosti te pobožnosti, saj vključuje občutek
za župnijsko občestvo, za povezanost s papežem in škofom ter ne nazadnje z
vsemi, ki potrebujejo molitveno podporo. Pri tem so posebej izpostavljeni
»ubogi grešniki« v povezavi z zadoščevanjem za žalitve Jezusovega in Marijinega
Srca, ki se zgodijo z našimi grehi in grehi drugih. S tem se razvija in ohranja
tudi občutek za greh in grešnost, ki v veliki meri izginja iz povprečnih
kristjanov. Ker nas posvetitev navaja k redni in poglobljeni molitvi, je lahko
učinkovit odgovor na krizo molitve, ki izginja iz družin in osebnega življenja
mnogih. Podobno velja za uresničevanje telesnih in duhovnih del usmiljenja, ki
nujno izhajajo iz pristne posvetitve in so »protistrup« proti individualizmu in
potrošnemu načinu življenja, ki vodi po papežu Frančišku h (ne)kulturi
odmetavanja (odpadkov).
5. Za širitev in poglabljanje češčenja najsvetejših
Src skrbi poseben odbor, župnije in (nad) škofije pa predstavljajo posebni
animatorji. Gospod nadškof, kakšna naj bi bila po vašem mnenju njihova naloga?
V
Cerkvi vedno srečujemo organizirano občestveno življenje, ki se v zgodovini
kaže v različnih oblikah. Vsem pa je skupno, da vključuje poslanstvo, ki izhaja
od Kristusa, ki izbere in razpošlje svoje apostole in učence, da nadaljujejo
njegovo delo. In oni organizacijsko postopajo enako. Postavijo starešine in v občestvu
porazdelijo različne naloge in službe. V tej organizirani sinodalni logiki
vidim tudi poslanstvo Združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu, ki
pomaga, da počasi po župnijah raste zavest posvetitve, da se posvetitev zgodi
in da dobi tudi neko »operativno« obliko, ki pomaga župniku ali upravitelju
župnije, da ta oblika pobožnosti lahko na župniji živi in se poglablja. Saj
konkretnega življenja ni mogoče spodbujati centralizirano. Zato je tem
animatorjem potrebno nuditi pomoč in oporo pri njihovi duhovni rasti, jih
postopoma izobraževati na tem področju, da bodo na župniji sposobni prenašati
duha posvetitve naprej, organizirati srečanja, pridobivati nove kandidate za
posvetitev, tudi nove sodelavce, kajti s povečevanjem števila posvečenih in celo
posvečenih družin v župniji, se poveča tudi potreba po ožjih sodelavcih, da
morejo posvečeni svojo posvetitev vedno bolj poglobljeno živeti.
+
Turnšek
Ni komentarjev:
Objavite komentar