To je druga značilnost, ki jo papež izpostavi. To je
protiutež žalosti. Solzno dolino imenujemo ta svet, ki je napolnjen s to žalostjo.
Saj je veliko vzrokov za to žalost. Ampak Kristus ni prišel na ta svet, da
potrdi to žalost. Kristus v to žalost vsadi veselje. Svetnik živi veselo in s
smislom za humor, vendar ne, da bi izgubil smisel za stvarnost. Navdihovati je
treba okolico s pozitivnim duhom in z upanjem. Tak človek nosi v sebi veselje
in radost. Človek, ki nosi v sebi žalost, ne more prinašati upanja in
pozitivnega duha v ta svet. Oseba, ki se drži kot mila jera in je videti kot
utelešena žalost, pa te hoče opogumljati, to postane smešno in takega človeka
ne moreš jemati resno. Sam je kot kup nesreče, tebi pa govori, kako moraš biti
vesel. Ni logično in ne bo uspelo. Zato ker smo ljudje, ki več sprejemamo preko
slike in podobe, kakor preko besed. Biti kristjan, biti svetnik pomeni
pravzaprav veselje v Svetem Duhu. To veselje ni veselje, ki si ga povzročimo z
šampanjcem. Ni to veselje, ki prihaja od zunaj, da poveš kakšen vic in se ti
vsi smejijo. Tako veselje ne more prinašati pravega učinka. Ker, kakor hitro
pride, tudi izgine. Če pa dovolimo, da nam Gospod pomaga, da zlezemo iz te
svoje lupine, nam spremeni življenje, in lahko uresničimo to, kar je apostol
Pavel zapisal: »Veselite se v Gospodu zmeraj, ponavljam vam, veselite se« (Flp
3,1). Zmeraj, ne samo tu in tam. To čutimo, da sami tega ne zmoremo. Če bi bilo
samo od nas odvisno, bi bilo to nemogoče. Bogu moramo verjeti bolj kot sebi. V
dokaz za to nam je Marija. Nikoli ni jadikovala, ne na križevem potu ne pod
križem. Tudi Jezus se je razveselil v Svetem Duhu. V Apostolskih delih beremo,
da, kamor koli so apostoli prišli, je zavladalo veliko veselje. Zato, ker so v
sebi nosili veselje. Oznanjali so evangelij, kar pomeni »vesela novica«, zato
so povzročali veselje. Tudi v našem življenju so težki časi, so časi križa.
Nobena stvar pa ne more uničiti nadnaravnega veselja, ki prihaja od Svetega
Duha. Tudi Kristus na križu ni bil obupan. On je nosil v sebi veselje. Zato je
lahko videl tudi preko trpljenja. Niso mu prihajale besede, kaj delajo z menoj,
ampak „Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.“. Bil je sposoben videti
preko dane situacije. Nosil je v sebi neko upanje, veselje, ki gre celo preko
križa. In kristjani smo k temu poklicani. To upanje, to veselje naj bi nosili v
ta svet. Mnogo svetnikov je lahko tudi nam vzor. Tako tudi pastirčki, sv.
Frančišek in sv. Jacinta ter Lucija, so drug drugega spodbujali. Lucija
opisuje, kako so bili veseli, ko so molili, ko so bili skupaj, se igrali. V
sebi so nosili veselje. Kljub vsemu temu, kar se jim je dogajalo. Spomnimo se
dogodkov, ko smo bili v Sveti deželi, smo veliko govorili o tem veselju. To je
veselje, ki prihaja od Svetega Duha. Angel je Marijo pozdravil, ne kot mi
molimo, Zdrava Marija, ampak » Veseli se, Marija.« Angel je čutil, da je takrat
Marijo napolnilo veselje, veselje Boga Očeta. Ker Bog Oče se večno veseli
svojega Sina. Veselje med Očetom in Sinom. Tudi iz človeškega vidika, očetovega
veselja ob rojstvu otroka. Kako se oče veseli svojega otroka. Še, ko je v
telesu svoje matere, se dotika materinega, ženinega telesa, da bi začutil
svojega otroka. To je globinsko veselje nad svojim otrokom. Ta človeški odnos
veselja očeta nad otrokom je podoba Božjega veselja nad otrokom, svojim Sinom v
Sveti Trojici. To je veselje, ki ga mi skoraj ne moremo doumeti. In če se Bog
Oče večno veseli svojega Sina, se že veseli svojega Sina, ko je bil spočet v
Mariji. In to veselje med Očetom in Sinom sedaj napolni tudi Marijo. To je
angel videl pri Mariji. To je, ko se to Božje Očetovo veselje naseli tudi v
nas. Ker v Kristusu smo tudi mi njegovi otroci, sinovi in hčere. In sedaj nas
Oče gleda kot svojega sina, kot svojo hčerko. To, kar oče čuti (po človeško),
to prehaja na otroka. Od tega je odvisno celo življenje otroka. Torej se
podobne stvari dogajajo med Bogom in človekom. O veselju govori Sveto pismo,
enako papež govori, da je lastnost svetega človeka, da je vesel. In v tem
veselju ima smisel za humor. Kako pa mi to uresničujemo? Kako smo doma v
družini, v skupnosti drug drugemu v pravo veselje? Kako prenašata to veselje
drug na drugega? In imeti smisel za humor, pomeni tudi to, da v duhu tega
veselja znaš ugotoviti trenutek, v katerem je po neki situaciji smiselno stvar
obrniti tudi na šalo. Ne tisto, za vsako ceno. Tudi ne vedno in povsod, ampak
da je zaznavno v Svetem Duhu. To je veselje Svetega Duha v tebi. Zato je treba
tudi prositi. Ni samo po sebi umevno, da je v nas. In ta lastnost svetosti je
lahko uokvirjena ob žalosti, ki je v svetu. Svet te žalosti ne more premagati.
Mi kristjani pa smo poslani zato, da jo premagamo. Tudi pri tem srečanju, ko
smo skupaj, nas more prevzeti z veseljem. Tudi skupna molitev rožnega venca.
Tudi zavest, da pripadamo Cerkvi. To je neizmerni vir veselja, da smo
Kristusovo skrivnostno telo.
+
Marjan Turnšek
Ni komentarjev:
Objavite komentar