Skozi druga vrata smo izstopili iz cerkve. Zunaj nam je dal Silvo še nekaj časa, da smo si cerkev lahko ogledali še od zunaj. Tudi zunaj je bilo veliko zanimivega. Najlepši del zunanjosti je ob Gribojedovem kanalu. To je čisto blizu mesta, kjer so umorili carja. Na zunanji steni je tam narejeno veliko razpelo. Izdelano je seveda v tehniki mozaika. Nad njim je lep nadstrešek, ki je oblikovan zelo bizantinsko. Obok na nadstrešku ni pravilno okrogel marveč nekoliko šilast. Njegova oblika malo spominja na loke in oboke pri mošejah. Križ pod nadstreškom je visok nekaj metrov, tri gotovo. Kraki križa se proti koncu razširijo. Ozadje za križem je zlato. Križ je obrobljen s posebno obrobo, kar ti še bolj daje čutiti, da je križ ikona in ne kip. Križani je zelo natančno izdelan. Kamenčki raznih barv so tako umetelno zloženi, da je skoraj kakor slika. Vidiš lahko vsako podrobnost. Celo sence na Jezusovih prsih so tako dobro izdelane, da je moč slutiti rebra, ki so pod kožo. Kristus na križu je kakor živ. Nič ni okrvavljen in tudi sledovi bičanja niso vidni. Občutek sem dobil, da Kristus trpi z nekim posebnim dostojanstvom. Kot da bi bil dvignjen nad bolečine in zlo, ki ga je obdajalo. Krvave sledi so vidne samo pri žebljih, kjer so pribite roke in noge. Glavo ima rahlo nagnjeno na desno stran. Tudi rane na njegovi desni strani še ni. Se pravi, da še ni bil mrtev. Obraz ne izraža neke hude bolečine. Ko sem gledal njegovo obličje sem dobil bolj občutek zaskrbljenosti. Kot da bi Jezus gledal nekam v daljavo preko vsega zla, ki ga je obdajalo. Kot bi hotel reči, da je zaskrbljen, ker ga niso sprejeli. Presenečen, da je bila njegova ljubezen zavrnjena, da Ljubezen ni bila ljubljena.
Lahko bi rekel, da njegov obraz govori. Govori
tistim, ki ga ogledujejo. Hoče tudi njim povedati, da je prinesel ljubezen na
svet. Hotel nam je razodeti Očeta in njegovo ljubezen, a nismo bili
pripravljeni sprejeti njegovega razodetja. Trudil se je z nami na vse načine.
Ozdravljal nam je bolezni, izganjal je hude duhove iz nas, nasičeval nas je, ko
smo bili lačni. Dal nam je sebe vsega, a ga nismo hoteli sprejeti. Celo
obsodili smo ga in pribili na križ. Ni se upiral, čeprav bi se lahko. Lahko bi
pokazal, da se mu godi krivica. Celo, da mi ljudje nimamo pravice soditi Boga,
ki je naš Stvarnik. Kako smešno: lonec se je dvignil proti lončarju in mu
očital: »Nisi me prav naredil«! Čudno! Nerazumljivo!
Jezus gleda v daljavo in misli na vse, kar nam je
dobrega naredil. Ali je bilo mogoče premalo čudežev? Ali je premalo ljudi
ozdravil? Ali je premalo pridigal in govoril o Očetu? Ali so bile njegove
besede premalo privlačne? Ali so bile premalo razumljive. Toda saj nam je
govoril kot eden izmed nas. Govoril je po človeško, kot naš brat, kot eden
izmed nas.
Ali je premalo jasno povedal, kdo je? Da, ko je
hotel povedati, da je prišel iz nebes, da je njegov Oče sam Bog, ga nismo
hoteli poslušati. Obsodili smo ga, češ, izrekel je bogokletje, in mu zaprli
usta. Začeli smo ga zasledovati in mu groziti, da ga bomo umorili. Ni se
umikal, toda njegova ura še ni prišla. Ni ga bilo mogoče prijeti, ni bilo
mogoče imeti oblast nad njim. Da, dokler se sam ni izročil nam v roke. Izročil
pa se je takrat, ko je napočila njegova ura. Ko je bil čas velikonočne daritve,
čas, ko so klali velikonočno jagnje. Pokazal nam je, da je on tisto pravo
jagnje. Jagnje, ki odjemlje grehe s sveta. Jagnje, ki je moralo biti darovano,
da je izmilo grehe sveta. Jagnje, ki je bilo darovano Očetu, ki je zahteval
odkupnino za človeške grehe. Morala je biti poravnana krivda za to, kar smo
Bogu krivega naredili. Toda zanimivo: Ravno s tem, kar smo Bogu najbolj krivega
naredili, je Sin poravnal, zadostil za našo krivdo. O srečna krivda! Klicala je
po zadostitvi. Sam Sin Božji je poravnal za našo krivdo in sprostil ogromne
zaklade milosti, ki jih je Bog hotel človeku že prej podariti.
Da, Jezusov obraz je zaskrbljen. Zaskrbljen, ker
človeka pušča samega. Zaskrbljen, ker ve, koliko stranpoti bo lahko človeku v
pogubo. Skrbi ga, ali bo človek vsaj njegov zadnji izraz ljubezni znal
razumeti. Ali bo razumel, da ne umira kot zločinec, ki bi bil kriv velikega
zločina? Ali bo razumel, da umira za njega. Da umira zato, da bi človek živel!
Da bi človekovo življenje ne bilo s smrtjo končano, da bi se nadaljevalo v
večnosti. S križem odpira vrata v večnost, ki so bila zaradi nepokorščine v
raju zaprta. Angelom, ki so stražili vhod v raj, je ukazal, naj ga ne stražijo
več. Iz rok jim je vzel ognjene meče in jim povedal, naj gredo na razpotja
človeštva in tudi oni vabijo na nebeško gostijo, saj je svatba že pripravljena.
Žrtveno Jagnje je že darovano.
Kljub temu, da je njegov obraz nekoliko zaskrbljen
in njegovo čelo nagubano, njegove oči razodevajo neizmerno ljubezen. Da,
človek, čeprav si me obsodil na smrt, te jaz ne bom obsodil. Vem da si ravnal
iz nevednosti. Vem, da nisi razumel mojih izrazov ljubezni. Vem, da si se
trudil razumeti, a tvoje oči in tvoje srce je bilo polno tebe samega. Vem, da
si mislil nase in na svoje ugodje. Vem, da si se držal predpisov, ki si jih
moji postavi ti dodal. Škoda, da so ti bili tisti drobni predpisi tako dragi!
Škoda, da si zaradi njih pozabil na glavno: Ljubi svojega Boga z vsem srcem, z
vso dušo in vso močjo, in svojega bližnjega kakor samega sebe.
Jezusove oči gledajo toplo. Razodevajo ljubezen.
Čeprav si me zavrgel, čeprav nisi hotel sprejeti moje pomoči, čeprav si hotel
ostati sam, te vendar ne bom zapustil. S teboj bom ostal. Čeprav odhajam k
Očetu, bom vendarle ostal s teboj. Ko boš odprl moje prsi, ko boš ranil mojo
stran, bo zate začel izvirati nov veletok ljubezni. Veletok, ki te bo umival,
te pojil in te hranil. Veletok ljubezni, ki te bo nosil, kakor da bi plaval na
krilih. Ni se ti treba bati, v ta veletok ne more vdreti nič hudega. Hudobni
duh se vanj ne more vriniti. To je veletok Božje ljubezni. Ta veletok ti dajem,
da te bo varoval. Te nasičeval, te krepil in te vodil v Očetovo naročje. Toda
nekaj moraš pomniti: Še vedno sem ti pustil popolnoma svobodno voljo. Še vedno
imaš možnost, da se ogneš veletoku ljubezni in hodiš po temnih krajih. Tam je
nevarno, tam te hudobni duh lahko ujame. Pa še nekaj moraš vedeti. Tvoji
ponovni grehi te trgajo iz mojega veletoka ljubezni. Oni pomagajo, da zate moj
veletok ljubezni usiha. Toda pomni, tudi ob uri greha nisi sam! Tudi tam sem s
teboj. Tudi v grehu sem ti blizu. Sem ob tebi, da bi začutil toplino Božjega
Srca. Tudi takrat pljuska v tebe reka ljubezni. Tudi takrat te umiva in
očiščuje. Toda spet sem tebi prepustil odločitev. Ponujam ti kopel, hočem te
umiti, zato mi moraš pustiti, da te umijem. Lahko te umijem samo, če ti to želiš.
Ne morem te umivati na silo. Umazanija greha se te tako drži, da te ne morem
umiti. Vidiš, to je moja skrb! Zato je moj obraz zaskrbljen in moje čelo
nagubano. Bojim se samo tega, da spet ne boš hotel sprejeti moje ponudbe. Bojim
se, da boš raje mislil, da boš sam uredil vse težave. Bojim se, da se boš spet
zagledal vase in mislil, da si ti bog.
Vem, da bi bil rad velik. Vem, da hrepeniš po
veličini. Vem, da bi bil rad gospodar. Saj sem ti izročil zemljo in ti rekel,
da si jo podvrzi in ji gospoduj. Toda mislil sem, da bova sodelovala. Mislil
sem, da ti bom lahko pomagal. Toda ti si me odslovil, me postavil na stran, ker
si se bal, da bom jaz ugrabil tvojo veličino. Da te bom ogrozil, da ne boš
mogel biti prvi in edini gospod.
Prav zato sem želel, da bi sodelovala, da bi te
lahko dvigal in te naredil velikega. Nisi me razumel! Nisem ti hotel vzeti
veličine, dati sem ti jo hotel. S teboj sem želel biti samo zato, da bi te
dvigal, da bi ti dajal moč. Želel sem te povzdigniti v pravo neminljivo veličino,
toda ti si hotel imeti minljivo slavo.
Želel sem ti pokazati, kako delaj. Toda ti si
mislil, da ti želim ukazovati, te podjarmiti. V resnici pa sem ti želel
služiti. Od trenutka, ko sem te ustvaril, sem ti služil, in služil ti bom vse
do konca tvojega časa.
Tudi reka ljubezni, ki ti jo točim iz odprtih
prsi, je moje služenje tebi. Kličem te, da se potopiš v to reko in zaplavaš
vanjo. Če boš tudi ti ljubil, boš razumel, da je reka Božje ljubezni zate
prostor, kjer najlažje uspevaš. Tvoj življenjski prostor je. Potopi se vanjo,
da boš imel življenje. Življenje v obilju in ne životarjenje ter iskanje
kratkotrajnih drobcev sreče.
Reka ljubezni je reka Svetega Duha, ki je dih
življenja. Samo on, ki ti ga bom poslal, je tisti, ki te bo ohranjal živega. On
bo v tebi dihal, on bo tvoj dih. On bo v tebi snoval in te vodil, on bo tvoja
moč na vsakem koraku. On bo tvoja ljubezen, ki jo boš razlival na svoje brate
in sestre. Trudi se, da ji ne boš zapiral poti. Ne boj se, da bo usahnila, če
jo boš delil. Bolj ko jo boš delil, več ti jo bom poslal. Takoj, ko jo boš
hotel zadržati zase, ne bo več ljubezen. Zato jo razlivaj, razlivaj v obilju,
tako kot jo jaz razlivam, da teče po vsem stvarstvu. Vse, kamor priteče,
oživlja in vse napaja. Tudi ti boš lahko napajal suhe duše, če boš imel odprto
srce.
Vidiš, to pomeni imeti odprto srce. Moje srce si
prebodel, postalo je odprto. Odprlo se je okno ljubezni, ki se ne bo nikoli več
zaprlo. Odprlo se je okno, ki sega v nebesa. Okno, ki povezuje dva svetova:
minljivega in neminljivega.
Sulica tvojega egoizma je ranila moje Srce. Odprla
ga je. Iz odprte strani pa je privrela ljubezen. Vidiš, to pomeni odpuščanje.
Ranil si me, jaz pa ti odpuščam in te hočem umiti tvojega greha, tvoje
sebičnosti. Tudi ti tako delaj. Tistemu, ki te bo ranil, odpusti. Ko mu boš
odpustil, mu boš umil rano greha. Končno, ko je grešil zoper tebe, ni ranil
tebe, ranil je sebe. Ni ranil tebe, ranil je samo tvoj napuh. Ti si ostal
nepoškodovan, da, celo koristno ranjen. Pusti, da skozi rano tvojega srca izteka
ljubezen. Ko odpuščaš, usmerjaš ljubezen iz svojega srca in umivaš bližnjega.
Kadar ne odpuščaš, ko te kdo rani, pa izlivaš nanj svojo sebičnost, zato
bližnji ne more ozdraveti. Ne more biti očiščen. Sebičnost rani kakor puščica.
Vsak, ki jo občuti se zapre v svoj oklep in postane nedosegljiv. Lahko se tudi
naježi in začne streljati svoje puščice nate, da boš še bolj ranjen. Ne pusti,
da bi krvavel sebičnost. Dovoli pa, da boš krvavel ljubezen. Ko boš krvavel
ljubezen, boš ozdravil ti in tvoj bližnji.
Zdelo se mi je, da bi lahko v nedogled gledal v
Jezusov obraz. Bil je tako pričevalen, tako zgovoren, da mi je brez besed mnogo
povedal.
Ob Jezusovi glavi sta bila na obeh krakih
upodobljena oba, ki sta stala pod Jezusovim križem. Na njegovi desni njegova Mati.
K njej je imel nagnjeno glavo. Skupaj z njo je želel odreševati človeštvo.
Hotel jo je imeti za pomočnico. Zato je nagnil glavo, da bi oba čim bolj enako
videla. Da bi bil Jezusov pogled tudi Marijin pogled. Da bi Mati in Sin gledala
z enakim usmiljenjem, z enako ljubeznijo.
Jezus na križu ni bil sam. Poleg Matere in učenca,
ki ga je ljubil, so na križu upodobili tudi Očeta in Svetega Duha. Na zgornjem
kraku je mogočno sedel Oče. V roki je držal zemeljsko kroglo in imel oči
obrnjene navzdol k Sinu. Sodeloval je pri Sinovi daritvi, sprejel jo je in ji
dal neminljivo vrednost. Angeli so mu pletli prestol, držali so ga, da je
lebdel nad Sinom, ko je ta opravljal najsvetejšo daritev. Lahko bi rekel, da
sta bila Oče in Sin eno. Očetovo obličje se razodeva kot zaposleno. Ves je
poglobljen v Sinovo dejanje. Skupaj delata. Sin se daruje, Oče sprejema Sinovo
daritev. Njuno dejanje je eno samo dejanje, ena sama odrešenjska daritev. V tej
odločilni uri sta bila eno.
Očetovo delo se vidi tudi v poslanju Svetega Duha.
Oče ne gleda samo Sina ampak gleda tudi Svetega Duha, ki je že na poti k Sinu.
Ni več nad Očetom, tako kot so ga običajno upodabljali. Spustil se je in je že
nad Sinovo glavo.
Na tem križu je upodobljena vsa Sveta Trojica. To
pomeni, da je delo odrešenja delo vse Svete Trojice. Sinova daritev na križu ni
samo Sinovo delo, je delo vse Svete Trojice. Skupaj so delovali. Istočasno so
delali, saj je Sveta Trojica en sam Bog. Tri Božje osebe, združene v enem samem
dejanju ljubezni.
Pod levim in desnim krakom križa je umetnik
namestil še dve pravokotni ikoni. Katera svetnika sta upodobljena ne vem. Bolj
bi moral poznati ikonografijo vzhodnih cerkva.
Ta čudoviti križ je postavljen nekako v sredino
stene, če gledamo po širini. Na isti strani sta še dve zanimivi posameznosti.
Na obeh straneh sta neke vrste kapelici. Kaj je spodaj, si nisem tako zapomnil.
Mogoče ni bilo nič posebnega. Bolj zanimivi so trikotni nadstreški teh kapelic.
Na levi je upodobljeno križanje, nad desno kapelico pa snemanje s križa.
p.
Branko Petauer
Ni komentarjev:
Objavite komentar