Zahvaljevanje za križe

Težko je spoznati kot dar dobrotne Božje roke vse tisto, kar nas na tak ali drugačen način prizadene, čemur rečemo križ. Še teže se za vse to Bogu zahvaljujemo. Vendar velja: če se za križe Bogu zahvaljujemo, spoznamo njihov pravi smisel. Anselm Grün v knjižici Molitev in spoznavanje samega sebe piše:

»V zahvali se odpovemo svojemu lastnemu reševanju (razumevanju) in verjamemo Bogu, da je dobro mislil. To vodi k spoznanju, ki ni sad naše razumnosti, ampak milosti. Zahvaljevanje za nesrečo, ki nas je močno prizadela, ali za človeka, ki nas preganja, se zdi nesmiselno. Toda takoj, ko se začnemo zahvaljevati, bomo začutili, kje nasprotujemo Bogu, kje mu hočemo vsiliti svoje načrte in predstave. V zahvaljevanju odvržemo Božjo podobo, ki smo si jo sami naslikali, in se prepustimo pravemu Bogu, ki nam bo odkril vso resničnost o nas, četudi bo boleča.«

Neka redovnica se za vse, tudi za križe, takole zahvaljuje Bogu:

»Čez dan skušam čimveč misliti na Boga. Vse, kar delam, mu želim zavestno darovati, prečistiti svoj namen. Z Njim se pogovarjam o vsem.

Zahvaljujem se mu za lepote narave, za prijazno besedo sodelavke, za to, da se dobro počutim in lahko opravljam svoje delo, za dobro malico, za sonce, za dež, za otrokov smeh, za – kar je najtežje – neuspeh, ponižanje, neprijazno besedo, nerazumevanje, slabo počutje, padce in slabosti. Za te zadnje stvari je težko reči »hvala« in včasih, ko je prvi »hvala« že izrečen, me ponovno preplavi občutek grenkobe, upora. Tako moram ta »hvala« ponavljati pol ure, več ur ali še dlje, da premaga notranji upor. Spet in spet, ko me nihče ne vidi, razširim roke v znamenje darovanja in govorim Bogu: »Darujem Ti, Gospod!« Kadar pa me prevzame Božja ljubezen ob vidnih dokazih Njegove milosti, mu vsa srečna ponavljam: »Kako si dober, Gospod! Hvala Ti!«

p. Anton