Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

ponedeljek, 04. junij 2018

V Jezusovi domovini (13)

V hotel smo prispeli nekoliko prej, kot je bila napovedana večerja. Šli smo v sobe in se odpočili. Pri večerji sem sedel z Irmo in Borutom, ki sta romala z nami. Doma sta s Primorske. Vse, kar je bilo pripravljeno za večerjo, je bilo v posodah za topli bife. Sami smo si nabirali, kar se nam je zdelo najbolj primerno. Med solatami me je zelo zamikala paprika. Bile so lepe male, kot sem jih bil vajen doma. Lepo rdeče in lepo rasle. Vzel sem si eno, nameraval sem jih vzeti več, a sem pomislil, da bi utegnile biti hude. Pri mizi sem res ugotovil, da so bile zelo pekoče. Dobro se mi je zdelo, da sem bil previden, saj se mi ne zdi olikano, da vzameš in potem pustiš na krožniku, ker ne moreš pojesti.
Prijetno smo se pogovarjali in kramljali. Polni smo bili vtisov, ki so se sprva kar mešali. Potrebno jih bo urediti. Irma in Borut sta mi povedala, da sta že večkrat romala v te kraje. Vprašal sem ju, ali imata že toliko odrasle otroke, da v času njune odsotnosti sami vodijo domačijo. Gospa Irma mi je povedala, da nimata otrok in jih ne moreta imeti. V grlu mi je nastal cmok. Pomislil sem, da sem ju mogoče prizadel, ko sem tako vprašal. Bilo mi je težko, saj sem mislil, da sem jima znova odprl bolečo rano. Sklenil sem, da se moram opravičiti za svojo nerodnost. Zbral sem ves pogum in se opravičil, da sem tako čudno vprašal, saj ju nisem hotel prizadeti. Besede so mi šle težko iz ust. Najbrž sem jih izrekel bolj tiho in z iskrenim kesanjem. Gospa Irma mi je sproščeno odgovorila, da ju nisem nič prizadel. Sprejela sta svoje stanje in se tega, kar imata, veselita, saj sta drug drugemu dar. Začutil sem plemenitost teh dveh zakoncev. Kljub temu, da Bog njunega zakona ni blagoslovil z otroki, se veselita Božje dobrote in čutita, da Najvišji vsemu navkljub blagoslavlja njuno življenje. Bog nam daj takih zakoncev, ki bodo znali sprejeti svoj križ, se ga veseliti in ob njem doživljati Božjo ljubezen.
Nikamor se nam ni mudilo. Zato smo posedeli pri večerji in kramljali, saj je bilo obujanje spominov in vtisov nekaj lepega. Kot bi delili drug drugemu to, kar smo doživeli. Vsak je videl ali doživel nekoliko drugače. Zato je bilo doživetje soromarja obogatitev zame in mogoče moje za koga drugega.
Med sadjem smo odkrili sveže datlje. Prvič sem jih vzel bolj sramežljivo, to se pravi malo, da bi ostalo še kaj za one za menoj. Bili so dobri. Prehitro jih je zmanjkalo. Tudi Irma in Borut sta si vzela nekaj teh puščavskih sadežev. Med kramljanjem sem opazil, da so prinesli nove datlje. Šel sem, da bi jih še nekaj nabral, a bili so malo drugačni. Ko sem jih poskusil, sem opazil, da so hladni. Torej niso sveži ampak iz zmrzovalnika. Nekateri celo plesnivi. No, tudi to se zgodi, če zmanjka in hočejo potem hitro dodati, ne da bi bolj natančno pregledali.
Pozno je že bilo, ko smo legli k počitku. Nekaj časa sem v mislih urejal spomine zadnjega dneva. Bilo jih je veliko. Potem sem zaspal in se spočil, da bi lahko šel novim dogodkom naproti.
Zgodaj me je budila budilka. Hitro sem jo izklopil in na pol vstal. Vzel sem v roke rožni venec in molil za vse tiste, ki so me prosili za molitev. Obljubil sem jim, zato sem hotel obljubo držati. Ker na svetih krajih ni bilo časa, da bi tam več molil, sem to hotel nadomestiti ob jutrih.
Jagode so tiho drsele med prsti, ko sem se poglabljal v skrivnosti. Te dni sem vse to, kar molimo v rožnem vencu, doživel na poseben način. Obiskali smo toliko svetih krajev, da je postalo premišljevanje skrivnosti drugačno. Bolj konkretno s podobami iz svetih krajev in obogateno z doživetji iz Jezusove domovine. Zato se mi zdi, da je vsako romanje obogatitev za človeka. V notranjosti se odpre neka nova razsežnost, ker si bil na tistih krajih, jih videl in doživel.
Z bratom Frančiškom sva bila pred jedilnico nekaj pred začetkom zajtrka. Mirno smo se okrepčali in podprli za nov dan. Lepo je bilo kramljati ob jedi in doživljati prijateljstvo. Po skoraj dveh tednih smo si postali že prijatelji, navadili smo se drug na drugega. Tudi sami romarji smo bili drug drugemu dar. Vsak je nosil v sebi svoj svet in bogastvo. Ko si prodiral v njegovo notranjost, si lahko ostrmel nad bogastvom, ki ga nosi v srcu. Zato je tudi to, da bratje in sestre prebivajo skupaj, velik Božji dar.
Sonce je bilo že krepko na nebu, ko smo krenili po ozkih uličicah Nazareta. Vozili smo proti severu. Prva naša postaja bo pri izviru reke Jordan, čisto blizu Hermona. Dvigali smo se vedno više do malega prevala nad mestom. Potem po kamniti pokrajini naprej. Za naše razmere je bila pokrajina skromna, saj pri nas v osrednji in vzhodni Sloveniji ni moč zelo pogosto videti kamenja na travnikih. Zato se nam je zdela pokrajina revna, saj je bilo povsod polno kamenja in gramoza. Med kamenjem pa je rastla redka trava. Tega seveda ne moreš kositi, zato so ovce in koze edino sredstvo, ki koristno pospravi travo. Spomladi je seveda lepo, ko je trava še bujna in zelena. Ko pa pride vročina, travo požge in drobnica se mora zadovoljiti z obiranjem suhe trave.
Iz galilejskih gričev smo se spustili v dolino reke Jordan. Tu je bila pokrajina drugačna. Veliko je bilo zelenja. Ob raznih potočkih so rasla velika evkaliptova drevesa. Večkrat smo se peljali mimo velikih nasadov pomaranč in mandarin. Te so se tako zapeljivo svetile, da bi človek kar ušel mednje in užival že samo v pogledu. Lepe zelene krošnje, posejane z živo oranžnimi sadeži. Ne vem, ali je bil že čas, da so bili ti sadeži zreli, saj mi ni znano, kdaj se pomaranče in mandarine obirajo.
Zunaj je pihal rahel veter, ko smo se vozili po stranskih cestah. Prometa ni bilo veliko. Kmalu smo se ustavili na malem parkirišču. Izstopili smo in zvedeli, da moramo še nekaj korakov peš do izvira reke Jordan. Predvideval sem, da bo slap, saj se je pred nami dvigalo strmo skalovje. Toda, ko smo prišli bliže, smo spoznali, da voda prihaja iz lukenj v vznožju skal.
Okolica je bila lepo urejena. Bilo je več izvirov, ki so se združili v eni strugi. Čez posamezne potočke so bili narejeni mali mostovi. Tudi poti so bile speljane na vse načine. Mogoče se je bilo sprehajati po potkah in mostovih in uživati ob šumenju vode. Voda je bila čista in bistra. V strugi so bile narejene posamezne stopnice ali kaskade, da je voda v mini slapovih padala nižje. Glavna struga je bila dokaj široka in vsa porasla z vodnim rastlinjem. Ob straneh je iz vode rastel biček ali nekaj podobnega. V sami strugi pa so rastli celi šopi vodnega rastlinja, ki so se pozibavali v tekoči vodi. Nekateri šopi so bili dolgi tudi več kot meter ter so plapolali v vodi. Zaradi vodnega rastlinja, je voda dobila lepo zeleno barvo. Z bolj pesniškimi podobami bi temu delu reke lahko rekel »zelena reka«. Med potmi je raslo veliko dreves. Nekatera so bila velika, druga majhna, nekaj pa se jih je nagibalo čisto nad vodo.
Kmalu smo se razpršili po potkah in občudovali živahen tek reke, ob kateri se je toliko čudovitega zgodilo. Tudi tu bi se bilo lepo ustaviti, se usesti in poglobiti v premišljevanje. Žuborenje vode bi človeka umirilo in mu pomagalo, da bi lahko prodrl v globine božjih skrivnosti. Očitno ta mir ni bil neznan ljudem, ki so že pred tisočletji tu živeli. Čeprav je kraj samoten , je bil vendar precej obiskan, saj so tik pod pečinami naredili veliko svetišče. Kateremu božanstvu je bilo posvečeno, ne vem. Premalo natančno sem pregledal table, na katerih je bila izčrpna razlaga vsega, kar se je tam dogajalo. Moralo je biti živahno in zelo obiskano središče, saj so razvaline kazale, da so bili tu nekoč mogočni templji. Dve večji zgradbi sta bili postavljeni pravokotno na skale. Pred vsako je bila lepa stebriščna veža. Vmes je bila daritvena ploščad. Čisto na levi pa je bilo nekaj, kakor malo gledališče. Polkrožen oder, nekoliko dvignjen od parterja. Ob odru je bila mala zgradba, ki bi lahko bil prostor, kjer so se igralci preoblekli. Od odra malo naprej je pod skalovjem stala še ena nizka zgradba s ploščadjo namesto strehe. V skalne stene pa je bilo izdolbenih več niš, v katerih so najbrž dobili mesto kipi raznih božanstev.
Tako, kot sem zgoraj opisal, je bilo nekoč. To se lepo vidi na tabli, kjer je naslikana podoba svetišča v času, ko je bilo še obiskano. Danes so ostale samo še ruševine. Stopnice, deli stebrov in skalne niše pričajo o nekdaj slavni in živahni preteklosti.
Imeli smo dovolj časa,da smo v miru vse ogledali. Trgovinice s spominki seveda nismo izpustili. Ogledovali smo si in izbirali, kupili pa nismo veliko, ker so bile cene pošteno zasoljene.
Pater Peter je začel priganjati, da smo se hitro spravili na avtobuse. Pot nismo nadaljevali ob reki, marveč smo se začeli vzpenjati na pobočje gore Hermon. Ovinkasta cesta nas je dvigala vedno višje. Ob cesti so bili lepi pašniki. Vmes med travo sem opazil nekaj lepih rož, ki so kakor zvezdice izstopale iz trave. Malo višje smo opazili ob cesti prekrižane smuči in velik reklamni napis za smučarsko središče. Najprej nismo vsega dobro razumeli, zato smo se šalili, da je reklama za smučanje po travi. Škof Jurij pa je povzel besedo in nam razložil, da je tu blizu največje smučišče v Izraelu. Z rahlim nasmehom smo sprejeli njegovo pojasnilo. Toda nekoliko višje smo že videli pogorja Hermona, ki so bila zasnežena. Torej se ne smemo nasmihati, res imajo smučišča.
Hermon se dviga kar pošteno visoko. Je samo nekaj deset metrov nižji od našega Triglava. Visok je 2814 metrov. Toliko sem dognal s pomočjo Google Ertha. Vrhovi so bili lepo zasneženi in so se bleščali v soncu. Zanimivo, da je tudi tukaj toliko snega, da se lahko smučajo. Najbrž na njihovih smučiščih ni hude gneče, saj jim to ni tako domače.
Cesta je spet prišla v bolj ravne lege. Prispeli smo na Golansko planoto. Ta je bila prvotno sirska. Zgodilo pa se je, da so Sirci s planote izzivali Izraelce in streljali v dolino. Ti izzivanja niso dolgo trpeli. Udarili so na planoto in Sirce potisnili precej nazaj. Potem so ozemlje obdržali. Sedaj ga obdelujejo in uporabljajo. S ceste smo videli cele planjave sadovnjakov in vinogradov. Peljali smo se tudi skozi nekaj vasic. Kazalo je, da na planoti živijo precej skromno, saj kakšnega razkošja ni bilo videti.
Na malem parkirišču smo se ustavili. Bili smo nekoliko nad ravnino. Videlo se je do sirske meje. Začudil sem se, da je bila tolika razlika med obema stranema. Izraelska stran je bila urejena, zasajena s sadnim drevjem in vinsko trto, sirska pa precej pusta in neobdelana. Človek bi težko rekel, da je na oni strani meje zemlja nerodovitna. Najbrž Sirci nimajo toliko veselja do dela, kot njihovi sosedje.
Na parkirišču sta dežurala mož in žena ob svoji stojnici. Ne spomnim se več, kaj vse sta prodajala. Zapomnil sem si samo to, da sta ponujala neko jed, ki ji ne vem imena. Na stojalu sta imela malo kurišče. Preko njega je bila napeta kovinska kupola, pod njo pa je bil plinski gorilnik. Mož je hitro začel ponujati svoj pripravek. Na vročo kovinsko kupolo je zlil nekaj tekočega testa, približno takšnega, kot za palačinke. Zdi se mi, da je bilo vanj vmešane še nekaj zmlete zelenjave. Po eni strani je bilo hitro pečeno, zato je obrnil še na drugo stran. Potem je omleto dal na ravno ploščo in na debelo namazal z nekim polnilom. Vse skupaj je zvil, da je bilo videti kot zelo na debelo napolnjena palačinka. Hitro je dobil kupca. Romar, ki je kupil to jed, je gotovo vedel, kaj je kupil. Sam sem do novih neznanih jedi ali okusov zelo nezaupljiv, ker mi ne prija vsak okus.
Mislim, da so pri drugem avtu prodajali domača jabolka iz sadovnjakov, ki smo jih videli s ceste. Nič ni bilo toplo, čeprav je sonce lepo grelo. Veter je precej hladil, da me je zeblo, ker sem bil premalo oblečen. Šel sem nazaj ob cesti tako daleč, da se je lepo videlo celo pogorje zasneženega Hermona. Naredil sem nekaj fotografij in se vrnil nazaj k avtobusu.
p. Branko Petauer

Ni komentarjev:

Objavite komentar