Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sobota, 02. junij 2018

Vir največje moči (12) Slika iz Andaluzije

Postni čas se je bližal, ko je v Sevilli pomlad začela naznanjati svoj prihod po svojih običajnih glasnikih: naznanjal jo je opojni vonj cvetočih oranž in pa mnogoštevilni tujci, ki vsako leto ob tem prekrasnem letnem času od vseh strani vrejo v Sevillo.
Dne prvega aprila se je začela vsakoletna spravna petdnevna pobožnost v čast Gospodovemu trpljenju, ki se konča na veliki petek. Ob vznožju velikega križa je stala podoba Žalostne Matere Božje, Matere vseh žalostnih.
Pred prezbiterijem je v vrsti stalo dvanajst velikih, debelih sveč, in pri vsaki sveči je stal častilec Najsvetejšega. Eden izmed teh je bil starejši mož, star malo več kot šestdeset let. Svoje čelo je trudno naslanjal na svečo, kakor da bi ga k tlom vlekla teža njegovih misli. Roki sta mu viseli ob telesu, njegove oči se niso odpirale, njegove ustnice so tu pa tam v dolgih premorih zašepetale nekaj besed, ki so se zdele, da z vso krčevito silo nekaj prosijo, besede, kakršne narekuje samo v bolečini prekaljena vera, da prosijo v strašnem duševnem strahu, ki ga na svetu more olajšati zgolj jok. Pa so njegove oči vendarle ostale suhe, kakor posušen studenec. Njegovo telo je bilo nepremično, kakor je bridkost, ki se je zarila v dušo, brez upanja in zdravila.
Petdnevnica se je bližala koncu, in zbor je začel peti lavretanske litanije.
Mož se je zdel, kakor da bi se prebudil iz mrtvila. Svoje oči je uprl v podobo Žalostne Matere Božje in svoji roki prekrižal na prsih. Zbor je pel: »Tolažnica žalostnih«, in silen jok je udaril možu iz oči, ko je svoji roki stegnil proti oltarju in na ves glas zaklical: »Prosi za nas!«
Starejša gospa, ki je sedela za njegovim hrbtom, je kakor po notranjem nagibu vstala, pa kmalu spet sedla. Ko je bilo pobožnosti konec, je gospa odšla k vratom, kmalu za njo je tudi mož odšel iz cerkve.
Gospa se je zdela že precej v letih. Mož je počasi odhajal proti Orožni cesti (de las Armas), upognjen zaradi žalosti in bolečine. Naslednje popoldne sta se oba spet sešla pri petdnevnici. Po končani pobožnosti je gospa obstala pri vratih. Kmalu je prišel tudi mož. Deklica, stara kakor dvanajst let, se mu je približala, rekoč:
»Dedek, ali greva domov?«
»Le pojdiva! Ne morem več«.
Gospa je šla daleč za njima. Obstala sta pred preprosto in skromno hišo na cesti ter vstopila. Gospa si je ogledala pročelje in si v svojo beležnico zapisala številko Z devetinšestdeset.
Predsoba pred pisarno gospoda guvernerja je bila polna številnih prosilcev obojega spola. Vsi ti nesrečniki so si prizadevali, da bi bili prvi na vrsti, ko bodo lahko predložili svoje prošnje. Že dve uri prej pa je prišel »kapitan general«, da bi se z guvernerjem posvetoval, kar je še pomnožilo nestrpnost tistih, ki so čakali. Zavaljen in majhen vratar jih je postavljal v red ter na njihove opazke robato odgovarjal.
Minilo je že dve uri, odkar je prišel »kapitan general«, ko je v predsobo stopila tista gospa, katero smo zgoraj omenili.
»Ali je gospod guverner v uradu?« je vprašala gospa.
»Zadržan«, je zagodrnjal ta, ne da bi dvignil pogled s časopisa, ki ga je imel pred seboj.
»Izročite mu mojo vizitko!«
»Pri njem je na obisku njegova ekscelenca gospod kapitan general«, je odvrnil vratar.
»Vseeno, izročite mu vizitko!« je rekla gospa.
»Ali ste gluhi? Ali pa jaz govorim kitajsko«.
»Takoj mu izročite vizitko, če ne …«
Jupiter v livreji je moral stopiti s svojega Olimpa ter brez besed odšel v guvernerjevo sobo. Še mnogo bolj so se vsi začudili, ko je v predsobo prišel sam guverner, za njim pa kapitan general.
»Toda, gospa«, je zaklical guverner, »zakaj me niste obvestili, saj bi bil sam prišel, da bi Vam bil na uslugo!«
Gospa je eno roko podala guvernerju, drugo pa kapitanu generalu, nakar so vsi trije izginili za težko zaveso, ki je zakrivala vrata. Čez deset minut je v spremstvu obeh gospodov prišla iz urada.
»Jutri ob enih«, ji je rekel guverner, »boste zvedeli, kar bo le mogoče. Sam Vam prinesem poročilo.«
»Lepo se Vam zahvaljujem,« je odgovorila gospa. »Zanesljivo Vas pričakujem«.
»Kakšna poročila mi prinašate?« je drugi dan gospa sprejela guvernerja.
»Dosti, pa niso posebno ugodna,« je odvrnil guverner in sedel.
»Poglejmo!« je rekla gospa.
»Včeraj ste našo policijo zelo razgibali.« Nato je iz žepa potegnil list papirja in začel nekako takole brati:
»Najemnik v hiši številka devetinšestdeset na cesti Z se piše Štefan Rodriguez. Star je sedemdeset let in živi v veliki revščini. Njegova družina ima naslednje člane: ženo, ki je že sedem let hroma, slaboumno hčer, ter šest vnukov in vnukinj, ki so otroci druge hčere, ki pa je pred tremi meseci umrla. Med otroki je najstarejša dvanajst let, najmlajša pa štiri leta. Kje prebiva oče teh otrok, ni znano. Štefan je bil triindvajset let v službi na občini. Bil pa je pred tremi leti odpuščen, ko je padlo ministrstvo. Nato se je vedno bolj pogrezal v revščino. Hišnemu gospodarju dolguje tri tisoč šeststo petindvajset realov. Ta mu je že zagrozil, da mu bo zarubil pohištvo in ga vrgel iz hiše, če ne plača do petega tega meseca do treh popoldne.«
»Saj je že jutri peti!« ga je prekinila prestrašena gospa. »Saj je jutri veliki petek!«
»Štefan nima s čim plačati,« je nadaljeval guverner, »in vemo, da mu je hišni gospodar že sporočil, da mu bo pohištvo zarubil. Štefan je zelo spoštovana oseba, ki zasluži vse zaupanje«.
Guverner je pustil list na mizi, gospa pa je vsa potrta zaklicala:
»Zdaj vse razumem! Dovolj vzroka ima, da je tako potrt!«
Ko je gospa ostala sama, je listek še enkrat prebrala.
»Nemogoče, čisto nemogoče je,« je vzkliknila, »da bi Bog takih prošenj ne uslišal! Nemogoče je,da bi Žalostna Mati Božja na dan svojih bolečin ne hotela olajšati tako velike bolečine! Ko bi jaz bila bogata! Ko bi v njenem imenu mogla kaj storiti!«
Gospa si je z rokama zakrila obraz in začela ihteti. Nato pa je vstala, stopila k svoji pisalni mizi, vzela pisemski papir, napisala pismo ter ga naslovila na Njegovo Ekscelenco markiza de X., sevillskega župana. Na ovitek je zapisala: »Zelo nujno!«
Tri ure kasneje je že sprejela uradnika z občine. Naglo je odprla ovitek in veselo vzkliknila. V ovitku je bilo že podpisano imenovanje za službo na občini, zraven pa nanjo naslovljeno ljubeznivo županovo pismo. Ime tistega, ki je bil imenovan, ni bilo napisano. Zato je gospa na prazni prostor zapisala: »Za gospoda Štefana Rodrigueza«.
Nato je odprla malo skrinjico, kjer je imela na dnu shranjenih več zlatnikov in nekaj bankovcev. Bilo jih je šest po tisoč realov.
»Do junija ne bom dobila nobenega denarja več!« je zamrmrala med stisnjenimi zobmi. »Pa kaj je to! Mene ne bodo rubili!«
Tistih šest bankovcev je dala v imenovano listino, vtaknila v ovitek brez vsakega spremnega pisma in podpisa. Priložila je le tele besede: »Žalostna Mati Božja svojemu častilcu!« Dodala je še naslov brezposelnega moža, nakar je odšla v cerkev. Čeprav je že od daleč videla moža, ki je, kakor vsak dan, nepremično stal in jokal, gospa ni več jokala. V molitvi je pregibala ustnice, v srcu pa se je smehljala.
Veliki petek je bil zadnji dan petdnevnice. Gospa je prišla malo prej kakor ponavadi v cerkev. Možev prostor je bil še prazen.
»Gotovo še pride,« je menila gospa, »saj je še precej zgodaj«. Toda čas je mineval, pobožnost se je že pričela, nesrečnega brezposelnega pa še ni.
»Kaj neki se mu je pripetilo?« je premišljevala gospa. »Saj je njegova nesreča že ozdravljena, njegova prihodnost zagotovljena. Pa menda vendar ne bo eden izmed tistih premnogih duš, ki v svoji nesreči Gospoda kličejo na pomoč, v veselju pa se mu ne zahvalijo?«
Ropot prihajajočih korakov zmoti njeno zbranost. Pogleda in vidi, da dva moža na rokah, kakor na stolu neseta hromo žensko, za njimi pa prihaja šest majhnih otrok, ki so vsi žalno oblečeni. Moža hromo žensko položita v prezbiteriju na tla. Eden izmed njih – bržkone postrešček – takoj odide iz cerkve, drugi pa je dobri Štefan, ki takoj stopi na svoj prostor ob sveči ter poklekne. Zdelo se je, da je kar pomlajen, čeprav so se v njegovih očeh svetile solze, ki pa so bile solze hvaležnosti in veselja.
Otroci so klečali okoli hrome ženske tik ob gospe, ki je vse to natanko opazovala.
»Ali je to tvoja mati?« je vprašala otroka.
»Moja stara mama!«
»Ali je bolna?«
»Ohromela je. Danes pa je presveta Devica pri nas storila čudež, pa je hotela, da vsi gremo v cerkev in se ji zahvalimo«.
Gospa ni več spraševala, le svoj pajčolan si je potegnila čez obraz tako globoko, kolikor je le mogla.
Gospa, ki je nekdaj bila zelo bogata, je zdaj bila srečna in zadovoljna, ker je ubogi družini posredovala srečo in blagostanje in ker je bila orodje Božje previdnosti. Bila je plemenita markiza de Arco Hermoso, Cecilija Bhoel de Faber, kot pisateljica v slovstvenem svetu znana pod imenom »Fernan Caballero«.
To je izvleček iz tako lepe »Andaluzijske slike«, ki nam jo je narisalo pero p. Louisa Coloma v povesti Veliki petek.
C. M. de Heredia

Ni komentarjev:

Objavite komentar