Ob izstopu je bilo treba spet najti moj nahrbtnik. Pogrešal ga res nisem. Bilo je kar prijetno hoditi po muzeju in si ogledovati, brez da bi moral paziti, da ti ne bi kdo kaj ukradel iz nahrbtnika. Kmalu sem našel pult, pri katerem sem nahrbtnik oddal. Zadal sem si ga na rame in šel z drugimi.
Zunaj ob Nevi, pred vrati muzeja, je bila spet velika množica. Med njimi so bili možje, ki so ponujali babuške. Cene pri njih so bile še bolj ugodne. Za isto ceno, kot prej dve, sem dobil tukaj tri. Hitro sem jih kupil in spravil v nahrbtnik.
Z metrojem smo se odpravili proti semenišču. Ni se nam mudilo, saj je bilo dovolj časa. Toda kljub temu smo bili kar urno pri bogoslovju. Bilo je še toliko časa, da smo si privoščili nekaj za večerjo.
Po večerji smo imeli dogovorjeno srečanje z novim rektorjem bogoslovja. Popeljal nas je v tretje nadstropje. Mislim, da smo bili v kapeli. Spregovoril nam je o bogoslovju in o razmerah v Rusiji. Govoril je v lepi italijanščini, prevajal pa je Matjaž.
Bilo ga je zanimivo poslušati. Izvedeli smo, da je v bogoslovju trenutno nekaj čez dvajset bogoslovcev. Predavanja imajo kar v hiši. Povedal nam je, da občasno predava tudi ena Slovenka, sestra iz skupnosti Lojola, ki tam tudi živi. Spomnil sem se je, saj je bila prejšnji dan pri maši. Toda nismo se imeli časa srečati, saj je po maši takoj odšla.
Kolikor sem prav razumel, je to najbrž edino katoliško bogoslovje za vso prostrano Rusijo. Zato so tudi bogoslovci iz vse Rusije zelo pisana druščina. Rekel je, da se moramo zavedati, da je Rusija dežela mnogih narodov. Zvedeli smo, da v Rusiji živi sto dvajset različnih narodov. To pomeni tudi toliko kultur, ki so si nekatere zelo različne.
Na koncu je bilo še nekaj časa za vprašanja. Seveda je prišla na tapeto tudi Ukrajina in ruska zasedba Krimskega polotoka. Rektor se je potrudil za čim bolj razumljiv odgovor. Dejal nam je, da Rusi na to drugače gledajo, kot je bilo razširjeno po vsej zahodni Evropi. Krim je bil že od zdavnaj del ruskega ozemlja. Tako čudne meje so nastale v času komunizma. Risali so meje, kakor se jim je zdelo. Malo pa tudi tako, da so stare prvotne meje zavestno nekoliko zabrisali. Ljudem so hoteli vtepsti v glavo, da ni pomembno, katerega naroda si, pomembno je bilo samo to, da si komunist. Zato je bilo vse skupno. Meje so bile, tako so mislili, brezpredmetne. Tako se je dogajalo tudi pri nas. Tudi pri nas bi ne bilo potrebno toliko težav z mejo s Hrvaško, če bi komunisti ne bili risali mej, kakor se jim je zdelo.
Dejal je, da je bil Krim vedno njihov, zato se jim zasedba ne zdi nič spornega. Svoje so vzeli nazaj. Tudi mi smo skušali razumeti to, kar nam je pošteno povedal. Najbrž ima prav, saj bolje pozna razmere v domači državi, kot pa razni novinarji, ki pišejo tako, kakor oni razumejo. To pa je včasih lahko pristransko ali celo napačno.
Dejal je, da se bogoslovje težko preživlja. Zato so se odločili, da v del svoje hiše sprejmejo tudi popotnike. To jim bo prineslo nekaj prihodkov, da bodo lažje shajali. Bilo bi tudi nespametno vzdrževati in ogrevati hišo, ki je na pol prazna. Uredili bodo tudi kuhinjo. Sedaj jo prenavljajo, da bodo sposobni dostojno poskrbeti tudi za hrano za popotnike. Tudi mi smo bili deležni njihovega gostoljubja. Cene so bile za naše razmere zelo nizke, a kljub temu smo nekaj malega prispevali, da se bodo lažje preživljali in prenavljali veliko hišo.
Po srečanju z rektorjem smo imeli na voljo še nekaj časa. Pripravili smo se za koncert. Silvo nam je program tako uredil, da smo v to popotovanje vključili tudi nekaj kulturnih dogodkov. Šli smo v »Teatr Marinskij«. To je ena najbolj znanih koncertnih hiš v Rusiji. Pa ne samo v Rusiji, zaradi kvalitete prireditev slovi po vsem svetu. Na sporedu so imeli Verdijev Requiem.
Avtobus nas je pripeljal pred veliko staro poslopje. Na zunaj je dajalo baročni videz. Bilo je tudi prenovljeno. Hotel sem narediti kakšno dobro fotografijo te hiše, pa ni bilo tako enostavno. Pred hišo je bila zelo prometna cesta. Tam je bilo parkiranih tudi nekaj avtobusov, ki so pripeljali ljudi, ki bodo šli na koncert. Moral bi se potruditi, da bi šel na drugo stran ceste pa bi lahko naredil boljšo fotografijo. Bil sem enostavno preblizu hiše. Toda v svoji lenobi sem se zadovoljil s tem, kar sem naredil. Časa je bilo še dovolj. S Silvom bi se moral dogovoriti pa bi bilo vse v redu. Gospodje so bili pripravljeni na račun mojega fotografiranja nekoliko potrpeti. Vsaj tako se mi je zdelo.
Bili smo precej zgodnji. Malo smo morali počakati, da so nas začeli spuščati v notranjost. V veliki sprejemni veži smo si malo ogledovali notranjost. Na ogled je bila velika maketa koncertne dvorane. Dobro smo videli, kakšna je notranjost, saj je bila maketa dokaj podrobno izdelana.
Naše vstopnice so bile za četrti balkon. Po pet ali šest nas je šlo v eno ložo. A zgoraj smo morali še kar nekaj časa počakati, da so nas spustili v lože. Na voljo je bila bogata postrežba. Lahko bi si kupili kakšno kavo, sok ali kakšno drugo pijačo. Sedeli smo na hodniku, se pogovarjali in čakali, da nas bodo spustili v dvorano.
Poleg parterja je še pet balkonov. Štirje so dokaj razkošni, peti pa je čisto na vrhu, najbrž namenjen najcenejšim vstopnicam. Spodnji balkoni se delijo v male lože, ki ima vsaka svoj vhod. Prav nasproti odra je velika in zelo razkošna loža. Najbrž je namenjena samo za odličnike. V njej je okoli trideset sedežev. Sedeži niso nič bolj razkošni kot v parterju ali na balkonih. Pomembno je, da se je od tam dogajanje na odru najbolje videlo in slišalo. Gotovo je bilo tam mesto za carje in njihove odličnike. Zanimivo je tudi to, da so notranjost pustili staro, táko kot je bila nekoč. Niso namestili modernih sedežev, kakor so danes v kinodvoranah in novih opernih hišah. Ostali so čisto navadni stoli, ki so sicer okusno narejeni in dobro vzdrževani. Po vsej dvorani so bili obloženi in oblazinjeni z zelenim blagom. Tudi preproge po tleh in robovi na balkonih so bile v enaki barvi. Vse barvno usklajeno. Tudi notranje okrasje se je prilegalo tem barvam. Stene so bile popleskane z umazano in ubito rumeno barvo. Vse je dajalo videz starinskosti.
Pravijo, da ta hiša sprva ni bila koncertna hiša. Bil je neke vrste cirkus, kar se še vidi na poslikavah in okrasju na stropu. Kasneje pa je bilo v njej vse več koncertov. Tako je hiša postala svetovno znana koncertna hiša, ki ima seveda tudi odlične glasbenike, ki tam izvajajo glasbeni program. Gotovo je med njimi tudi precejšnje število tistih, ki so kot dečki začeli svojo glasbeno pot na šoli Glinka.
Marinski teater je prava operna hiša. Spodaj je prostor za velik orkester. Oder je moderno izdelan in osvetljen na vse mogoče načine. Celo v tla so vdelali cel pas svetilk, ki osvetljujejo igralce in pevce od spodaj.
Ko se je predstava začela, je mala deklica prinesla žogo. Bila je v belo oblečena, žogo pa je ponesla v sredo dvorane in se sprehajala med sedeži. Pojavila se je še večkrat v teku koncerta.
Kako je bilo glede glasbene plati, ne morem soditi, ker se na glasbo nič ne razumem. Zame je bilo veličastno. Še nikoli nisem slišal tega dela. Po predstavi so tisti, ki se na glasbo razumejo, rekli, da je bila izvedba fantastična. Posebej tisti, ki so Verdijev Requiem že večkrat poslušali v različnih opernih hišah.
Tudi koreografija je bila zanimiva, moderna. Bila je tudi paša za oči in ne samo užitek za ušesa. Prizori so se menjavali, pevci prihajali in odhajali. Celo po vrvi so jih spuščali s stropa. Prostor na odru so umetno povečali z ogledali in z njimi ustvarjali odseve in celo vrsto navideznih slik. Imel si občutek, da je oder eno samo veliko dogajanje, ki se razteguje v nedogled.
Visoko nad odrom je bil velik semafor ali kako bi taki napravi rekel. Na njem je bilo sproti izpisano, kaj so pevci peli. Poleg latinskega besedila je bilo še rusko in angleški prevod. Tega še nisem videl nikjer. To mi je dalo misliti, da je to res hiša, ki jo obiskujejo ljubitelji glasbe z vsega sveta. Dobro so poskrbeli za tiste, ki originalnega jezika ne razumejo.
Zame je bilo to veliko doživetje. Ob glasbi sem užival, čeprav nisem dobro razumel, kaj vse glasba sporoča. Zdi se mi, da tisti, ki so v glasbi doma, le to popolnoma drugače razumejo. Melodije in odlomki jim najbrž govorijo, tako kot nam navadnim zemljanom pripovedujejo besedila. Da bi glasbo bolje razumel, sem si vedno želel, a sem imel v vsem času šolanja zelo skromno možnost za boljšo glasbeno izobrazbo. Seveda tega niso krivi učitelji in programi, ki smo jih imeli. Ker mi je bila glasba nekoliko tuj svet, se zanjo tudi nisem veliko zanimal. Še največ sem dobil v osnovni šoli, ko smo imeli zagretega učitelja, ki nam je nekaj znanih glasbenih del v podrobnosti razložil. Opozoril nas je na zgradbo dela, na razne melodije, na teme, ki se v delu menjavajo, prepletajo, dopolnjujejo. On mi je dal pravzaprav največ v moji glasbeni izobrazbi. Bilo bi dobro, da bi se bolj poglobil tudi v svet glasbe. Toda kaj, ko je tako malo časa in ga še za tisto, kar me najbolj priteguje, ni dovolj.
Po koncertu smo se zbrali zunaj in počakali na naš avtobus. Bilo je še svetlo, a že precej pozno. Na misel mi je prišla želja, da bi šel slikat sončni zahod in nočno podobo cerkve, ki smo jo dopoldne obiskali. Približno sem vedel, kako se tja pride. Na podzemno pri Tehnološkem inštitutu in potem dve postaji naprej. Pri Gribojedovem kanalu pa se cerkev že vidi. Povedal sem Silvu, kaj mi roji po glavi. Nič mi ni branil. Celo rekel mi je, naj izkoristim možnost, če se mi le ljubi. Dobil sem še več poguma in moja odločitev je postala trdna. Bilo mi je pa nekoliko težko, da bi šel kar sam. Malo nerodno je, če ti zaprejo podzemno, saj potem ne veš, kako nazaj. Rusko znam premalo, da bi lahko vprašal, kako se pride domov. Angleško ne znam nič, nemško me pa gotovo nihče ne bo razumel. Tudi nisem vedel, kje je pravzaprav bogoslovje, v katerem prenočujemo. Vprašal sem Luka, ki je bil z nami, čeprav ni bil bogoslovec, če gre z mano. Ni bil proti. Ko sem mu povedal, da bi mi bilo lažje, če ne bom sam, sva se hitro dogovorila, da greva skupaj. Tudi on je nameraval vzeti svoj fotoaparat.
Takoj, ko smo prišli domov, sva se dobila in šla na pot. Bilo je še čisto svetlo. Najbrž je bila ura kakšnih pol enajstih. Brez vsake težave sva prišla do kanala. Cerkev je zasijala pred nama. Namestila sva se na enega od mostov in začel sem svojo nočno akcijo. No, nočna še ravno ni bila, saj je bilo še svetlo. Čakala sva, se pogovarjala in spremljala življenje na ulici. Kljub temu, da je bila že pozna ura, se luči še niso prižgale. Tudi nebo še ni zasijalo v tisti lepi modri barvi.
Čakanje sploh ni bilo dolgočasno. Luka mi je pripovedoval svoje izkušnje iz praktičnega dela, ki ga je opravljal med počitnicami na primorski avtocesti. Je študent gradbeništva in tudi zelo dejaven v svoji župniji Pirniče. Bilo ga je zanimivo poslušati, saj mi je odpiral povsem nov svet, o katerem nisem še nič slišal. Gradnja in prenova avtocest! Zame popolna neznanka.
Nekaj minut po enajsti so se prižgale luči. Cerkev je počasi začela žareti v zlati barvi. Odsevi na vodi v kanalu so bili vedno bolj jasni in svetli. Nebo je začelo dobivati tisti čarobni modri žar. Bil sem navdušen. Skušal sem narediti čim več posnetkov, kolikor je mogoče različnih. Vedno bolj blizu cerkvi sva prihajala. Nebo je postajalo vedno bolj žareče modro. Sklenil sem, da bom naredil cel krog okoli cerkve in jo fotografiral z vseh strani. S seboj sem imel tudi širokokoten objektiv, da sem jo lažje ujel tudi s tistih kotičkov, kjer ni bilo veliko prostora.
Pazila sva na uro, da ne bi zamudila zadnjega metroja. Okoli cerkve pa je bilo kar živahno. Ljudje so se zbirali, se sprehajali in ogledovali. Zadaj med cerkvijo in parkom so bili razni igralci, ki so počeli vse mogoče. Ustavil sem se pri skupinici, ki se je igrala z ognjem. Poslušali so glasbo in plesali. Dekle, ki je plesalo, je v rokah držalo male baklice. Z njimi je risala po zraku razne krivulje in figure. Njeno početje mi je prav prišlo. Skušal sem jo posneti čim večkrat. Vsaka fotografija je bila drugačna, ker je s plamenčki risala drugačne figure, drugačne krivulje. Bilo jih je zanimivo opazovati, biti popolnoma v stvari.
Predolgo se pa le nisva smela muditi. Ne bilo bi dobro, da bi zamudila zadnji vlak na podzemni. Šla sva še po isti poti nazaj okoli cerkve. Vsakih nekaj korakov sem naredil novo fotografijo. Nebo je spremenilo barvo. Postalo je rdečkasto in vijoličasto. Zgleda, da je zahajajoče sonce obarvalo oblake, da so postali rdečkasti. Jaz bi sicer raje imel lepo modro nebo, a tako se je zgodilo. Cerkev je bila čudovita. Svetila se je, kot bi bila vsa iz zlata. Klub temu, da večer tam daleč na severu dolgo traja, je bilo vedno temneje. O, želel bi si, da bi lahko krožil okoli cerkve vso noč, da bi ujel vse mogoče trenutke, ko se barve tako čudovito spreminjajo. Toda vozni redi so drugače narejeni. Tudi delavci iz podzemne morajo domov, da se spočijejo.
Ujela sva še ravno zadnje trenutke, nekaj vrat pri vstopu v podzemno je bilo že zaprtih. Silvo nama je razložil, naj greva nekoliko naprej po Nevskem prospektu, če bodo vrata pri Gribojedovem kanalu že zaprta. Nekoliko naprej po ulici je še en vhod v podzemno. Toda ni nama bilo treba. Hitro sva vstopila in se odpeljala v globine. Bilo je še vedno veliko ljudi. Zdi se, da mesto skoraj nikoli popolnoma ne zaspi.
Ko sva bila že v globinah, sva si dejala: Sedaj sva na konju! Ne bova se izgubila, saj Tehnološki inštitut ne bo težko najti. Pot do semenišča pa tudi ni zamotana. Treba je samo čez cesto in peš naprej do bogoslovja.
Malo čez polnoč je že bilo, ko sva prispela pred našo hišo. Luka je dejal, da bi šel še v trgovino. Tudi jaz sem šel z njim in si nakupil soka za naslednji dan. Zanimivo, da je bilo v trgovini še vedno precej ljudi.
Po nakupu sva odšla proti domu. Luku sem se zahvalil, da je bil tako dober, da me je spremljal. Tudi on je bil vesel, da sva večer preživela skupaj. Prosil me je, da bi mu dal kakšno sliko, da bo imel za spomin, kako sva ponočevala v Sankt Peterburgu.
Ura je bila že blizu ena, ko sem legel k počitku. Spet bo kratka noč! O, to bom prišel utrujen domov! Toda to so enkratne priložnosti. Tam daleč na sever, v to zanimivo mesto, najbrž ne bom nikdar več potoval. Zato je bilo treba izkoristiti možnost, ki mi je bila dana. Počival bom doma. Pa saj pravijo današnji moderni dopustniki, da je po dopustu treba še nekaj dni, da se od dopustovanja odpočiješ.
p. Branko Petauer
Ni komentarjev:
Objavite komentar