Misli sv. Bernarda

O moč ljubezni! Ali ni Najvišji med vsemi tako postal eden izmed vseh? Kdo je to storil? Ljubezen, ki pozablja na svoje dostojanstvo, nad vse ljudomila, mogočna, učinkovita v svetovanju. Kaj je silnejšega?

Ljubezen slavi zmago nad samim čustvom. Kaj je tako nenasilno? Ljubezen! Prosim, katera je tista moč, tako silna za zmago, tako zmagana za nasilje? Končno je sam sebe izničil, da bi ti vedel: iz ljubezni je bilo storjeno, da se je izlila polnost, da se je visokost izenačila z nami, da se je edinstvenost nam pridružila.

Dobrodošla je radost po žalosti, po trudu počitek, po brodolomu pristan. Vsem je všeč varnost, najbolj pa njemu, ki je prestal strah. Vsem prijetna je luč, še najbolj pa tistemu, ki je ušel iz oblasti teme. Kdor je prestopil iz smrti v življenje, temu je življenje dvakrat ljubo.

Če bom čutil, da se mi odpira čut za razumevanje Svetega pisma, ali, da mi modre besede nekako vrejo iz srca, ali da se mi v luči, vliti mi od zgoraj, razodevajo skrivnosti, ali da se mi zanesljivo odpre nebo kot neka brezdanja globočina in da mi od zgoraj priteka obilnejši dež premišljevanj, ne bom dvomil, da je Ženin tukaj. Lastnina Besede je vse to bogastvo in iz njegove polnosti ga prejemamo. In če bi se hkrati razlila vame neka ponižna, a plodna in globoka predanost, tako da bi ljubezen do spoznane resnice rodila v meni neko nespravljivo sovraštvo do nečimrnosti in zaničevanje nečimrnosti, tako da bi me vednost ne napihnila ali da se zaradi pogostih obiskov ne bi prevzel, takrat bi naravnost čutil, da se z mano dogaja nekaj očetovskega in prav nič ne bi dvomil, da je Oče pri meni. Če pa bom vztrajal v prizadevanju, da, kolikor le morem, tem Božjim darovom vedno odgovarjam z njih vrednimi čustvi in dejanji, in če Božja milost v meni ne bo ostala prazna, se bo pri meni tudi nastanil tako Oče, ki hrani, kakor Beseda, ki poučuje.