Prvih deset let v Clairvauxu je opat Bernard preživel še kar v miru – pripadajoč svojim menihom. Po letu 1125 pa je bil na razpolago vsemu krščanstvu. Njegova dejavnost je segala na zelo različna področja in se je raztezala na ves Zahod. Vabili so ga, da je hodil pridigat v druge opatije. Kot govornik je kmalu zaslovel v vseh deželah zahodne Evrope.
Vedno pogosteje so ga prosili za nasvete in za posredovanje v cerkvenih zadevah. Postal je priznan zagovornik prizadevanj za njeno prenovo. Vabili so ga na cerkvene zbore, da bi slišali njegov nasvet. Veliko delo je Bernard opravil tudi v boju za edinost in mir. Poravnaval je spore med takratnimi vladarji ter med njimi in Cerkvijo. Rimljani so mu iz hvaležnosti dali ime »oče domovine«. V katerokoli mesto je prišel, so ga sprejeli z zvonjenjem. Velike množice so se zbirale okoli njega. Vse ga je hotelo videti in slišati. V frankfurtski stolnici se je zbralo toliko ljudi, da ni mogel po pridigi iti ven. Tedaj ga je cesar Konrad dvignil in ga nesel iz cerkve.
Bernard je neustrašeno stopal pred papeže, kardinale, cesarje in kralje – ne iz želje po oblasti ali iz častihlepja ampak zaradi resnice in pravice. Neprijetno mu je bilo, če so ga hvalili. Odklonil je, ko so mu ponujali škofovske sedeže. Vedno je ohranil ponižno srce. Bil je nesrečen, ker ga je svet spet in spet klical. O sebi je potožil: »Kako nesrečen sem jaz, vedno obsojen, da opravljam posvetne posle! Sam sebi se zdim kakor ptiček brez perja, ki je skoraj zmeraj zunaj gnezda, izpostavljen viharjem in nevihtam.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar